Mariapoli Pohorje 2020, 30. julij

Četrtek, 30. 7. 2020

Kakšen je moj odgovor na Božjo ljubezen?

Ljubezen do bližnjega:¹

»Iz ljubezni do Boga raste ljubezen do bližnjega, ljubezen do bližnjega pa vzbuja ljubezen do Boga.«² Ljubezen ni najprej zapoved, ampak je vnaprejšnja danost Boga, ki je sam ljubezen in – ker je ljubezen, lahko samo ljubi. On nas je prvi ljubil, in vsa naša ljubezen temelji na tem, zajema s tega, je odgovor na mnogotero Božjo besedo ljubezni nam.

Prepogosto mislimo, da ljubiti Boga pomeni opravljati ure češčenja, obiskovati verna okolja, dolgo moliti … Vera ni samo to! Vera je … vsem postati vse! Je ljubiti vse duše, ki so ob nas, z dejanji, nežno in močno kakor svojo dušo in želeti zanje to, kar si želimo za svojo.

»Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl.«³ Pot do Boga so bratje. Posebno v našem času se moramo tega zavedati. Pogosto do bližnjega nismo tako pozorni, kakor bi od nas pričakoval. Dopuščamo, da nas zgrabi okolica, prežeta z materializmom, in njene mamljive ponudbe. Izgubljamo se v mnogih pogovorih in razpravah, mislimo, da moramo vse spoznati, izvedeti, prebrati … Resnično pomembno pa je nekaj drugega: »Predvsem imejte med seboj gorečo ljubezen.«⁴ To je ljubezen, ki nas vodi »iz smrti v življenje.«⁵ Poklicani smo k življenju; prinašati moramo življenje. Gotovo je bratska ljubezen vedno tudi naporna; toda to spada k značilnemu kristjanovemu »križu«.

Bog daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.⁶ Božja ljubezen nikogar ne izključuje – in prav taka mora biti tudi naša ljubezen. Ali je resnično namenjena vsem, se izkaže takrat, ko stvar postane zahtevna: bolj v odnosu z bližnjim kot z daljnim, bolj do tistih, ki mislijo drugače, kot do tistih, ki so enakega mnenja; bolj do neprijetnih, nadležnih, neuglednih kot do tistih, katerih družba je prijetna ali nam prinaša koristi; v skrajnem primeru tudi v ljubezni do sovražnika – ljubezni, ki premaga sovraštvo.

Bog nam je pokazal pot, kako lahko brez ovinkov pridemo k Njemu: postavil nas je v svet. Ne obdajajo in ne varujejo nas samostanski zidovi, nenehno pa so bo nas ljudje v šoli, doma, pri delu. A prav oni, naši bratje in sestre, so lahko naši »zidovi«, ki nam pomagajo srečati Boga.

******************* ********************

Chiara Lubich: Odgovor na vprašanje, interni Bližnjega Vzhoda, Aman, 21. 11. 1999

Boga najdemo preko bližnjega, to je naša pot.

Če hodimo po tej poti …, vendar moramo hoditi po njej zavzeto. Ne moreš ljubiti doma mamo, brata, potem greš v službo in ne ljubiš svojega šefa; greš v šolo, ljubiš svoje učence, če si učiteljica, potem pa … Ne, ljubiti moraš vedno, vse in to ves dan. Tedaj se Bog v tebi pokaže, čutiš nekaj, kar nikoli nisi čutila. Kaj je to? To je nov mir, veselje, zaupnost, tudi moč, zavzemanje, česar prej nisi imela. Velikokrat si sklenila, da boš boljša, potem si se uspela držati tega do določene mere. Tam pa te nekdo od znotraj podpira in ti daje moči. In kdo je to? To je navzočnost Boga.

Ob koncu dneva, ko smo se prizadevno obračali k našim soljudem, nam Sveti Duh pogosto podari izkušnjo globokega zedinjenja z Bogom. To je molitev v pravem pomenu besede, nekaj, kar naj bi nam bilo posebno dragoceno. To molitev lahko hranimo, če iz ljubezni do Boga ljubimo svoje bližnje in pred vsakim dejanjem rečemo: »Zate Jezus.«

»Zmeraj se veselite.«⁷ Ljubezen do bližnjega je vir veselja. pravi: »V življenju je samo en način, da bi bili srečni: da živimo za druge.«⁸ Med zakladi, s katerimi se polni naša duša, če ljubimo, bomo odkrili tudi veselje … Jezus je prišel na svet iz ljubezni, da bi nam dal delež pri svojem veselju.