Mariapoli Pohorje 2020, 31. julij

Petek, 31. 7. 2020

Kaj pa, ko pride bolečina?

Bolečina; zapuščeni Jezus (povzetek Chiarinih odgovorov na različnih srečanjih)

Bolečina je lahko osebna ali je bolečina, ki jo občutimo ob trpljenju nam drage osebe; obstajajo tudi bolečine skupnosti, ne le osebne. Bolečina je lahko telesna, psihična ali moralna.

Včasih smo nemirni, nimamo notranjega miru, ker obstaja bolečina, kakršna koli bolečina: v družini ali zunaj nje. Kaj storiti? Težko je, če mi morali ta križ bolečine vleči za seboj; Jezus je rekel, da moramo križ nositi, celo, da ga moramo objeti.

Tu Jezus namiguje na vsako trpljenje ki ga lahko srečamo skozi dan: da, sprejeti je treba vse majhne vsakdanje bolečine. Torej, ko nam je rekel, naj vzamemo svoj križ, je dal smisel in vrednost tudi našemu trpljenju. On ve, kaj je bolečina.

Če bi Jezus hotel najti drugo sredstvo, da bi nas odrešil, bi ga uporabil. Namesto tega pa je rekel: “Na križ grem in umrem.” Vedel je namreč, da je bolečina najbolj dragocena. Tako se nam postavlja vprašanje: “Zakaj pa si, Jezus, hotel med mnogimi možnostmi izbrati ravno bolečino?” Pred kratkim sem to razumela v Loppianu, da je izbral bolečino in hoče, da tudi mi ljubimo bolečino, ker tako ne bomo vso večnost morali govoriti: “Ti si me rešil, ti si bil potreben, samo ti, jaz sem nič.” Ne, tako lahko gremo v nebesa z dvignjeno glavo in lahko rečemo: “No, Jezus, s tvojo milostjo sem naredila tudi svoj del, tudi jaz sem objela bolečino…” Hoče namreč, da smo dostojanstveni otroci, ki vedo, kako stojijo stvari. Zato je bolečina najdragocenejša stvar, ki obstaja.

Kdaj je Jezus občutil najglobljo bolečino? Neki duhovnik nam je rekel, da je Jezus doživljal svojo največjo bridkost, ko je na križu zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«¹ (Mt 27, 46; Mr 15, 34).

Razložila vam bom, kje ga najdemo mi. Najprej ga najdemo zapuščenega in veste, da je v tistem kriku: “Moj Bog… zakaj si me zapustil?” da je v njem bistveno za hojo za Jezusom, kajti Jezus pravi: “Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ.”

Prva stvar je v tem, da prepoznamo zapuščenega Jezusa v neki bolečini in v globini našega srca rečemo: “Jezus, zares te ljubim, objamem te, ti si moj edini zaklad”. Najprej je pomembno, da nikoli ne ostanemo v bolečini, bolečino moramo objeti, se vreči iz sebe in ljubiti. In če ne gre za zelo močno telesno ali psihofizično bolečino, le-ta običajno izgine. Bog nas obdeluje z ljubeznijo: daje nam na primer veliko božje previdnosti, pokaže nam prečudovito pot, ljubi nas na tisoč načinov; navdihuje nas. Obdeluje pa nas tudi prek bolečine, ker Gospod velikokrat uporablja bolečino. Pravi namreč: “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo…” To je bolečina. Pravi: “Obrezovati, obrezovati…” Oče obrezuje drevo, da bi obrodilo sad. To je bolečina. Zakaj uporablja bolečino? Če namreč sprejmemo bolečino, jo objamemo in se vržemo v Vstalega, se zgodi, da vidimo dlje kot pa vidimo, ko smo veseli. Kakor ponoči, ko izgine sonce in bi torej bila ta bolečina noč v primerjavi z dnevom, pa vidimo veliko dlje, ker vidimo zvezde, ki jih podnevi ne vidimo. Jezus ve, da prek bolečine vidimo dlje, da razumemo bolje njegove skrivnosti in zato hodimo za njim. Torej nas obdeluje prek bolečine in ljubezni, z ljubeznijo in bolečino.

To je eden od načinov, kako ga živeti. A to ni dovolj. V življenju obstajajo mnoge druge bolečine: bolezni, sorodniki, ki zbolijo, ki umrejo, nesreče, neuspehi; tudi za temi bolečinami moramo gledati lik zapuščenega Jezusa.

(…) Nato ga ljubim tudi v bližnjih, saj ima veliko bližnjih bolečine in so zelo podobni zapuščenemu Jezusu. Pogosto poudarjamo na primer, da je v razočaranih, v zagrenjenih, v osebah, ki izkušajo najrazličnejše moralne bolečine, tudi v ljudeh, ki so izgubili svoje drage, v vseh…; v ponesrečencih, izdanih, v vseh, ki so podobni zapuščenemu Jezusu; takoj ko jih srečamo, moramo ljubiti tudi nje. (…)