Ribnica na Pohorju, 31. julija 2022:

Zadnji dan mariapolija smo se odpravili na 900 metrov visok vrh, na katerem stoji cerkev svetega Janeza Krstnika. Čudovit razgled po značilni okolici je spominjal na goro Tabor, s katere smo se po programu in maši odpravili vsak na svoj konec, da bi živeli srž duhovne misli. Prav gotovo nas bo veselje in polnost medsebojne ljubezni spremljala povsod še nekaj časa. Do naslednjega mariapolija!

»Prav zato, ker je naša pot edinosti, je občestvena. Če jo namreč primerjamo z drugimi duhovnostmi v Cerkvi, lahko opazimo, da je na teh poteh poudarjen bolj individualni vidik, čeprav vsaka duhovna pot v Kristusovi Cerkvi, ki jo je vzbudila pristna karizma, ni in ne more biti nikoli samo individualna.

Ne moremo namreč biti kristjani, če ne poudarjamo ljubezni, po kateri bolj ali manj napredujemo skupaj.

In ker smo udje enega samega telesa, pozitivno ali negativno dejanje vsakega člana odseva na celoto. Naša pot je namreč takšna, da gremo k Bogu prav preko človeka.

K Bogu gremo po človeku, še več, k Bogu gremo skupaj s človekom, skupaj z brati. Zato je to izrazito skupnostna pot. In na tej skupnostni poti posamezniki dosežejo osebno popolnost.

Osebe, ki v drugih duhovnostih iščejo Boga v sebi, so kot v cvetočem vrtu in gledajo in občudujejo en sam cvet: občudujejo, ljubijo in častijo Boga v sebi.

Nam se zdi, da Bog zahteva od nas, da gledamo številne cvetove, kajti tudi v drugih osebah je navzoč Gospod.

In kakor moram ljubiti Boga v sebi, ko sem sama, tako moram ljubiti Njega v bratu, ko je ta ob meni. Zato ne bom ljubila toliko bega od sveta, ampak bom v svetu iskala Kristusa; ne bom ljubila zgolj samote, ampak tudi družbo; ne samo molka, ampak tudi besedo.

In ko postane ljubezen do Kristusa v bratu medsebojna, ob srečanju živimo po vzoru Trojice. Ko je Jezus razlog za srečanje med brati, postanemo eno kakor je Bog eden, a nismo sami, kakor Bog, čeprav je eden ni sam, ker je Ljubezen.

Korenina misli o svetosti, ki je hranila Chiarino življenje je samo v evangeliju. »Naša svetost je v Jezusu, ki zacveti v nas, ker ljubimo. Če bi hoteli svetost zaradi svetosti, ne bi nikoli prišli do nje. Ljubiti torej in nič drugega. Izgubljati vse, tudi navezanost na svetost, da bi težili samo k ljubezni.«