
Chiara Lubich – Castel Gandolfo, 25. februarja 1989:
Spoznala sem, da sodobni čas zahteva precej posebno vrsto molitve […]. Nekoč sta svet in vesolje veljala za mirna, nespremenljiva. Tako je bilo treba najti Boga v zvezdah, v rožah, v kontemplaciji, miru, zedinjenju z Bogom, v trenutkih premišljevanja, molitve v cerkvi, pred Najsvetejšim zakramentom …
Zdaj so videli, da se ves svet razvija, spreminja: vse se spreminja … človek je znotraj tega gibanja, v tekmi k popolnosti. Zato ni dovolj kontemplacija … Človek je poklican, da skupaj z Bogom sodeluje pri razvoju tega stvarstva.
Vse, kar počnete, v šoli, v pisarni, tovarni, je skupaj z Bogom nadaljevanje stvarjenja sveta. Vendar ga moramo nadaljevati z občutkom, da smo deležni Božjega stvariteljskega dela in da je naše delo sveto delo; smo božja roka Boga Stvarnika, ki gradi svet.
Pasquale Foresi, iz knjige: “Bog nas kliče”
Zelo pomembna oblika molitve je lahko delo. Mislim predvsem na delavce v tovarnah, na vse ljudi, ki jih podnevi preplavi utrujenost, ki nekako odvzame zmožnost razmišljanja, zato v določenem smislu tudi molitev. Če z enostavnim namenom zjutraj človeku podari vsakdanje življenje Bogu, človek živi ves dan v globokem odnosu z Bogom. In menim: ko se zvečer ti delavci, četudi za nekaj trenutkov, ker so utrujeni, zberejo z Bogom, bodo našli zedinjenje z njim: najdejo ga, ker so živeli vse svoje delo povezani z njim. In to je najpomembnejše: biti z njim v pravem odnosu.
In to je v bistvu to, za kar je človeštvo odprto danes: da je celotno vesolje in vse, kar v njem doseženo, versko razumemo in se lahko spremeni v veliko molitev, ki se dviga iz sveta k Bogu.
Slike: