Čeprav se mesec maj, ki je v katoliški Cerkvi posvečen Jezusovi materi, končuje, objavljamo odlomek razmišljanja Igina Giordanija iz knjige “Marija, popolni vzor”, izdani v založbi Città Nuova.»Marijina veličina je odsev veličine Boga: podobnost in sličnost, kakor bi lahko pričakovali od bitja, ki je hotelo biti samo udejanjena Božja volja. Veličina, ki je ena sama stvar s preprostostjo. Nič zapletenega ni v njej: vse je premočrtno in svetlo in ravno. Niso potrebne velike razlage in vnaprej naučeni gibi za pristop do nje. Dovolj je povedati svojo misel in ona pove svojo misel, v vsej resnici in celoti.
Zato je svobodna. Že osvobojena brez števila previdnosti in pozornosti, s katerima se človek približuje sebi podobnim, poln strahov, preračunavanja in želja. Marija ljubi in je svobodna. Ljubi v Bogu, za Boga, zato se ne boji: osvobojena je strahu. Ne boji se niti Heroda, niti straž v palači, niti pobesnele množice: izpolnjuje Očetovo voljo. Kaj drugo je pomembno? Če je Bog z njo, kdo je proti njej?
Tako ustvarjeno bitje, ki je razumelo življenje in ga je živelo, let ni izkoriščalo za iluzije in pričakovanje priložnosti, za stokanje zaradi razočaranj, ker bi se vsako jutro budila z novo tesnobo in zvečer zaspala z dodatnim porazom. Iz življenja je sprejela najlepše, kar more življenje dati: vero v večnost, odločitev živeti minuto za minuto zedinjenje z večnim in v tem zedinjenju, v tem skupnem življenju, so se ljudje in stvari kazale v svetli luči, in ker so bile ljubljene, so izgubljale spetroskopsko zmedo.
V njenih potezah ni mogoče zaznati nikakršnega samozadovoljstva, ljubezni do sebe, ponosa ali zdolgočasenosti: od Boga in od Jezusa na zemlji in od Jožefa je prejemala največjo ljubezen in jo je delila okoli sebe. Da bi označili njeno ravnanje, bi bilo dovolj reči, da je ljubila vse, da je ljubila vsakogar, da je ljubila vedno: služabnica Boga v osebah Božjih otrok.
Izven Nazareta jo je poznalo kaj malo ljudi in v Nazaretu je o njej govorilo malo ljudi. Njen dan je bil iz tišine. Običajno ljudje ne govorijo o tistih, ki živijo od svojega dela, v čistosti, ki opravljajo svojo dolžnost: časniki so prepolni kronik o roparjih in morilcih, o ljudeh, ki kršijo zakone sramežljivosti, reda, svobode. V kronikah veliko več pišejo o filmskih zvezdah in demagogih, nenormalnih ljudeh in kriminalcih, sledimo dvesto ali tristo najpogosteje ponavljanim imenom, kot o milijonih mater in delavcev, redovnic in misijonarjev, o preprosti množici, iz katere živi družba.
In Marija je bila vzor tega polnega in resničnega življenja: če je zaradi Jezusovega trpljenja prestala najhujše bolečine, je zaradi Jezusovega poslanstva, na katerega je vezala svoje življenje na zemlji, uživala najbolj vzvišeno veselje. Njena ljubezen do Boga in do ljudi jo je hranila z ekstazo: za tiste, ki so se ji približali na zemlji, kakor za tiste, ki jo iščejo v nebesih, je bila delivka veselja: vzrok za naše veselje. Veselje je bil Bog v njej, Bog, ki je dajal pomen in vrednost vsemu, kar se ji je dogajalo, tudi trpljenju.
In to je lepo, da v Mariji in z Marijo, ki vnaša med nas Jezusa in zato vsemogočnega Boga, življenje lahko postane vnaprejšnje okušanje nebes: izkušnja božje blaženosti, ki se izplača, ki je še več, je veselje do življenja.
iz: Maria modello perfetto, Città Nuova, 20017, str. 214-219.
Tako ustvarjeno bitje, ki je razumelo življenje in ga je živelo, let ni izkoriščalo za iluzije in pričakovanje priložnosti, za stokanje zaradi razočaranj, ker bi se vsako jutro budila z novo tesnobo in zvečer zaspala z dodatnim porazom. Iz življenja je sprejela najlepše, kar more življenje dati: vero v večnost, odločitev živeti minuto za minuto zedinjenje z večnim in v tem zedinjenju, v tem skupnem življenju, so se ljudje in stvari kazale v svetli luči, in ker so bile ljubljene, so izgubljale spetroskopsko zmedo.
V njenih potezah ni mogoče zaznati nikakršnega samozadovoljstva, ljubezni do sebe, ponosa ali zdolgočasenosti: od Boga in od Jezusa na zemlji in od Jožefa je prejemala največjo ljubezen in jo je delila okoli sebe. Da bi označili njeno ravnanje, bi bilo dovolj reči, da je ljubila vse, da je ljubila vsakogar, da je ljubila vedno: služabnica Boga v osebah Božjih otrok.
Izven Nazareta jo je poznalo kaj malo ljudi in v Nazaretu je o njej govorilo malo ljudi. Njen dan je bil iz tišine. Običajno ljudje ne govorijo o tistih, ki živijo od svojega dela, v čistosti, ki opravljajo svojo dolžnost: časniki so prepolni kronik o roparjih in morilcih, o ljudeh, ki kršijo zakone sramežljivosti, reda, svobode. V kronikah veliko več pišejo o filmskih zvezdah in demagogih, nenormalnih ljudeh in kriminalcih, sledimo dvesto ali tristo najpogosteje ponavljanim imenom, kot o milijonih mater in delavcev, redovnic in misijonarjev, o preprosti množici, iz katere živi družba.
In Marija je bila vzor tega polnega in resničnega življenja: če je zaradi Jezusovega trpljenja prestala najhujše bolečine, je zaradi Jezusovega poslanstva, na katerega je vezala svoje življenje na zemlji, uživala najbolj vzvišeno veselje. Njena ljubezen do Boga in do ljudi jo je hranila z ekstazo: za tiste, ki so se ji približali na zemlji, kakor za tiste, ki jo iščejo v nebesih, je bila delivka veselja: vzrok za naše veselje. Veselje je bil Bog v njej, Bog, ki je dajal pomen in vrednost vsemu, kar se ji je dogajalo, tudi trpljenju.
In to je lepo, da v Mariji in z Marijo, ki vnaša med nas Jezusa in zato vsemogočnega Boga, življenje lahko postane vnaprejšnje okušanje nebes: izkušnja božje blaženosti, ki se izplača, ki je še več, je veselje do življenja.
iz: Maria modello perfetto, Città Nuova, 20017, str. 214-219.
