Fiera di Primiero (Belluno), 1959
Chiara Lubich je napisala to besedilo med poletnimi počitnicami 1959. leta, ki jih je porajajoča se skupnost Fokolarov preživela v Dolomitih. Številne osebe, ki so prišle tja in jih je združevala vez ljubezni, so sestavljale, kakor že nekaj let pred tem, majhno začasno mesto, ki so ga imenovali po Mariji: Mariapoli (op. ur.).
Med mnogimi besedami,
ki jih je Oče izrekel
ob stvarjenju,
je bila ena čisto posebna.
Ni mogla biti toliko predmet razuma
kakor navdiha,
ne toliko blišč Božjega sonca
kakor mila in blaga senca,
skoraj prosojen bel oblaček,
ki blaži sončne žarke in jih prilagaja
človekovi zmožnosti gledanja.
V načrtu Božje previdnosti je bilo,
da Beseda postane meso,
da se beseda, Božja beseda,
zapiše na zemlji v mesu in krvi,
in ta beseda je potrebovala ozadje.
Nebeške harmonije
so iz ljubezni do nas
želele svoj edinstveni koncert
prenesti pod naše šotore:
a potrebovale so molk.
Protagonist človeštva,
ki je dajal smisel minulim stoletjem
in razsvetljeval ter združeval v sebi prihodnja,
je moral priti na oder sveta,
a potreboval je belo ozadje,
ki bi v ospredje postavilo Njega.
Največji načrt, ki si ga je Bog Ljubezen
mogel zamisliti,
se je moral začrtati veličastno in božansko
in vse barve kreposti
so se morale združiti pripravljene v enem srcu,
da bi mu služile.
Ta čudovita senca,
ki vsebuje sonce,
se njemu prepušča in v njem zopet najde;
to belo ozadje,
brezdanje skoraj ko brezno,
ki vsebuje Besedo, ki je Kristus,
in se vanj pogreza,
luč v Luči;
ta vzvišeni molk,
ki več ne molči,
zakaj v njem prepevajo nebeške harmonije Besede
in v Njem postaja prevladujoča nota,
skoraj prvi ton večne rajske pesmi;
to bitje, veličastno in lepo kakor narava,
povzetek lepote, ki jo je Stvarnik posul po vesoljstvu,
majhno vesolje Božjega Sina,
ki ni več opazno,
ker svoj delež in svoje koristi odstopa
Tistemu, ki je moral priti in je prišel,
tistemu, kar je moral storiti in je storil;
ta mavrica kreposti
ki pravi »mir« vsemu svetu,
ker je svetu dala Mir;
to bitje, zamišljeno v skrivnostnih globinah presvete Trojice
in nam podarjeno,
je bila Marija.
O njej ne govorimo,
o njej pojemo.
O njej ne razmišljamo,
njo ljubimo in se ji priporočamo.
Ni predmet študija,
temveč poezije.
Največji svetovni geniji
so svoj čopič in pero
dali v službo Njej.
Če Jezus uteleša Besedo,
Logos,
Luč,
Um,
Ona pooseblja umetnost,
lepoto,
ljubezen.
Stvarnikova mojstrovina,
Marija,
zanjo je Sveti Duh uporabil
vse svoje domislice,
zanjo izlil svoje številne navdihe.
Lepa je Marija!
O njej ne bomo nikdar povedali dovolj.
(iz knjige Marija preseva Boga)
