Chiara se je velikokrat spomnila, kaj se ji je zgodilo med hudim bombardiranjem, ki bi bilo lahko zanjo in za njene prve tovarišice pogubno. Spominja se, da je osebno dojela povezanost z Marijo: »Prekrita s prahom, ki je preplavil celotno zaklonišče,« se spominja, »sem kot po čudežu vstala med vpitjem navzočih in rekla svojim tovarišicam: “Izkusila sem močno bolečino v duši, zdaj, medtem ko smo bile v nevarnosti: da ne bi mogla tu na zemlji več moliti molitev zdravamarija.” Tedaj nisem mogla razumeti te bolečine in pomena mojih besed. Morda sem nezavedno izrazila misel, da bomo, če ostanemo žive, z Božjo milostjo dale slavo Mariji z delom, ki se je začenjalo.«
Zato ne preseneča, da ima Gibanje fokolarov uradno ime Marijino delo. Prav tako ne, da imenuje mariapoli svoja glavna srečanja, kakor tudi vsako stalno mestece. In da imamo vsak kongresni center za Center mariapoli; Mariapoli je tudi naslov revije v italijanščini.
Chiara je leta 2000 zapisala: »Marija je uporabila za naše Gibanje enak način, kakršnega je uporabila za Cerkev: ostala je v senci, da bi prišel popolnoma do izraza njen sin, ki je Bog. A ko je nastopil čas za njen tako rekoč uradni vstop v naše Gibanje, se je pokazala ali bolje, Bog nam jo je razodel veliko vzporedno s tem, koliko je znala izginiti. Leta 1949 je Marija povedala našemu srcu res nekaj o sebi. To je bilo leto posebnih milosti, morda “razsvetljenski čas” naše zgodovine. Razumeli smo, da je Marija, vdelana kot redko in enkratno bitje v Sveto Trojico, v celoti Božja Beseda, vsa oblečena vanjo. In če je Logos, Beseda Očetova lepota, je Marija, prepolna Božje Besede, neprimerljivo lepa.
Naše spoznanje je bilo tako močno, da ga ne moremo pozabiti; še več, razumemo, da se nam je tedaj zdelo, da bi lahko samo angeli kaj jecljali o njej. Videti jo tako, nas je pritegnilo k njej in rodila se je nova ljubezen do nje. Ljubezen, na katero je ona po evangeljsko odgovorila, ko je pozneje razodela naši duši tudi, kdo je: Božja Mati. Theotókos. Božja Porodnica. Zato ne samo mladenka iz Nazareta, najlepše bitje sveta, srce, v katerem so in ki prekaša vse ljubezni mater na svetu, temveč: Božja Mati. V tistem trenutku nam je Marija – ne brez Božje milosti – razkrila do tedaj popolnoma neznano novo razsežnost sebe. Da, kajti prej je bila Marija za nas pred Kristusom in svetniki, na primer tako, kot vidimo na nebu luno (Marijo) pred soncem (Kristusom) in zvezdami (svetniki). Zdaj ne: Božja Mati je kot zelo veliko sinje nebo objemala samo sonce (…).
Toda to novo, svetlo razumevanje Marije ni ostalo samo čisto zrenje (…). Jasno nam je postalo, da je Marija za nas vzor, to, kar “moramo biti”, vsak od nas pa je “lahko bil” Marija.«