Pred vami je prvi del teme, ki jo je Chiara Lubich povedala mladim redovnikom v Castel Gandolfu v srednji Italiji 3. januarja 1989. V njej spregovori o medsebojni ljubezni, kakor jo je razumela od Boga in iz življenja.
Chiara Lubich mladim redovnikom
Castel Gandolfo, 3.1.1989
Dragi mladi redovniki, govoriti moram o ljubezni, o medsebojni ljubezni, temeljnem jedru duhovnosti edinosti.
Na žalost je to bolj teoretična stvar, ker je tako; imeti moram to temo. Toda, iz svoje izkušnje povem, če bi od tega, kar bom povedala, resno živeli samo eno stvar, bi nastala v nas in okoli nas revolucija. Zato poslušajmo temo s temi ušesi in v tem upanju.
Janez Pavel II. – naš papež – je med enim od svojih obiskov centralnega sedeža našega gibanja, Gibanja fokolarov, 19. avgusta ’84, poudaril, da je osrednje jedro duhovnosti edinosti, ki navdihuje to Delo, ljubezen in da je korenito življenje ljubezni njegova posebna poklicanost. Trdil je še, da je bila ljubezen iskra navdihnjenja, iz katere se je začelo vse.
(…)
Kajti ljubezen je v krščanstvu vse. Sveti Avguštin, učitelj ljubezni, zelo močno opozarja: »Tudi če bi vsi delali znamenje križa, če bi vzklikali amen in peli alelujo; če bi bili vsi krščeni, hodili v Cerkev in gradili bazilike, ostane dejstvo, da se Božji otroci razlikujejo samo po ljubezni. Tisti, ki imajo ljubezen, so rojeni iz Boga; tisti, ki je nimajo, niso rojeni iz Boga. V tem je veliko merilo za razločevanje. Tudi če bi imel vse in bi ti manjkalo samo to, ti vse, kar imaš, ne bi nič pomagalo; če pa nimaš drugih stvari, imaš pa ljubezen, si spolnil postavo …«1, si storil vse.
Vsi svetniki soglašajo z njim, ker so živa ogledala evangelija. Tudi sveta Terezija iz Lisieuxa trdi: »Ljubezen do bližnjega je v celoti na zemlji: Boga ljubimo v meri, v kateri jo živimo«2.
Ljubiti torej. Živeti ljubezen.
Kakšne posledice prinaša s seboj tak način ravnanja?
Veste, da imajo vse duhovnosti v Cerkvi, ker sprejmejo za svojo skrivnost križa – govorim o križu, a se vrnem k ljubezni – vedno vidik pokore, odpuščanja zase in za druge. Zato post in bedenja; uporabljali so in še uporabljajo spokorne pasove, vrvice za bičanje; živijo za rešetkami; ljubijo molk, da bi lažje prišli do zedinjenja z Bogom; nosijo tančice, da bi se skrili in ločili od sveta in praktično od ljudi, ki so v njem.
Tudi v Gibanju cenimo to prakso, ki jo pogosto Cerkev blagoslavlja, zaznavamo pa neodložljivo poklicanost, da tudi glede pokore ciljamo na tisto, ki jo zahteva ljubezen do brata. Taka pokora lahko občasno prinaša veselje, a pogosteje pozna napor, breme, trpljenje, ker je nemogoče ljubiti brate, ne da bi si naložili njihova bremena. Zato so ljudje iz Gibanja od začetka prav v življenju ljubezni odkrivali svoj značilni način nošnje križa, odrekanja sebi, kar je bistveno za hojo za Jezusom.
Vse duhovnosti vodijo v zedinjenje z Bogom.
Kako ga poglobimo v naši duhovnosti, v našem Gibanju?
Če je ljubiti brata pokora – prav on je naša rešetka, celica, tančica, naš zid … – pa prav v tako pojmovani ljubezni do njega srečamo Boga.
Prodreti namreč v življenje brata, ki je občasno temen tunel, poln dvomov, stisk in trpljenja, je kakor bi šli skozi vice, a potem prav gotovo do raja v malem: izkušnja božjega.
To je skupno pričevanje vseh članov Gibanja, tudi najmanjših. Ko ljubimo brata, kakor smo rekli, izkusimo pri molitvi na primer novo zedinjenje z Bogom.
Znana je primerjava, ki jo vedno povemo v zvezi s tem: kolikor globlje koreninica rastline prodira v zemljo, bolj se steblo dviga k nebu, tako duša: bolj vstopa iz ljubezni v srce bližnjega, bolj zaznava v svojem srcu zedinjenje z Gospodom.
Tako brat ni ovira za ljubezen do Boga – kakor bi lahko mislili – ampak priložnost za to.
Prav zaradi ljubezni do bližnjega lahko prispevamo tudi k temu, kar Jezus zahteva od številnih: biti v svetu, ne da bi bili od sveta.
Ko namreč začenjamo tako ljubiti, nismo od sveta. Medtem ko mislimo na brate, pozabimo na svet, ta je v pozabi. Hkrati je izkušnja zedinjenja z Bogom tako močna, tako zaželena, da odvzema kakršno koli privlačnost do stvari sveta.
Ta ljubezen – še ena posledica – posledično prinaša s seboj vse kreposti.
V Gibanju gojimo in poglabljamo druga za drugo vse kreposti. Vendar se zavedamo in izkušamo, da je ljubezen mati in vir za vse kreposti, prav tako je njihova kraljica.
Ker ljubimo, smo – ne da bi mislili na to, saj mislimo na druge, ne nase – izničeni, ubogi, ker iz ljubezni pustimo ob strani svoje stvari in same sebe; smo čisti, ker nas ničesar našega ne obremenjuje; smo previdni, dobrohotni, močni, ker ljubezen vodi v to.
Ne le to, ampak zaradi ljubezni nenehno napredujemo v krepostih. Zapisano je: »Po poti tvojih zapovedi bom tekel, kajti ti mi boš srce razširil« [z ljubeznijo] (Ps 119, 32).
Zato je ljubezen naša pot svetosti. V tej duhovnosti ne postajamo sveti toliko s prizadevanjem, da odstranjujemo napako za napako – čeprav ne zanemarjamo niti tega –, ampak zlasti tako, da ljubimo.