lubich 19890103Medsebojna ljubezen: temeljno jedro duhovnosti edinosti (2. del)
__________________________________________________________
Chiara Lubich mladim redovnikom
Castel Gandolfo, 3.1.1989

 

Nova zapoved – začenjam novo stvar – mora biti pred vsem, ta nova zapoved je temelj krščanstva. Tako živeta nova zapoved pa vzbuja izjemne učinke.
Kdor jo začenja živeti, a resno, z Jezusovo mero in kakor je delal on, najprej zazna kakovostni napredek v svojem duhovnem življenju. Izkusi na nov način darove Duha: spoznava novo veselje, nov mir, novo dobrohotnost, novo velikodušnost. Prejme luč, ki mu pomaga videti vsak dogodek v Bogu in globlje prodreti v verske resnice.
Hkrati ta medsebojna ljubezen priča svetu Kristusa: »Po tem, » je rekel, »bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35).
In osvaja svet za Kristusa: »Da bodo eno (to pomeni z ljubeznijo), da bo svet veroval …« (Jn 17, 21).
Prav zaradi tega pričevanja se je Gibanje in se tako hitro širi in gre vedno bolj na široko.
Še druge posledice so, da je mera medsebojne ljubezni dar življenja, da smo pripravljeni dati v skupnost materialne stvari. Tako se je dogajalo nam od začetka. Nekega dne smo v prvem fokolaru vzele tisto nekaj naših ubogih stvari iz omare in jih položile na sredo sobe in izbrale vsaki tisto malo, kar je bilo potrebno, drugo smo dale revežem. Tudi plačo smo dajale v skupnost.Tako smo se odločale za vse večje ali manjše dobrine, ki smo jih imele ali bi jih prejele.
Kasneje je skupnost, ki je nastala ob fokolaru, začela vsak mesec dajati v skupnost odvečno, da so dobili tisti, ki so potrebovali.
Danes so vsi člani Gibanja, laiki in duhovniki, pridobili glede skupnosti dobrin miselnost, ki spominja na prve kristjane, in živijo to skupnost zelo velikodušno, čeprav na različne načine.
Za novo generacijo, to so gen, našega Dela je skupnost dobrin ena od najbolj živih in močnih zahtev.
Redovniki in redovnice iz našega Gibanja, ki že živijo uboštvo v skladu s svojimi pravili, si jo prizadevajo živeti z novim zavzemanjem.
Podobno dajejo, da bi udejanjali novo zapoved, v skupnost duhovne dobrine. Lepe izkušnje, ki jih vzbuja to novo življenje – saj Bog razsvetljuje tiste, ki ljubijo: »Kdor me ljubi, se mu bom razodel« (prim. Jn 14, 21) – lepe izkušnje so povedane iz ljubezni, vedno v mejah previdnosti in primernosti.
Posebej pripovedujejo izkušnje iz besede življenja, stavka iz Svetega pisma, ki ga vsak mesec predlagamo za poglobitev in konkretno življenje vseh.
Ko dajemo tako v skupnost tudi duhovne dobrine in s tem pomagamo številnim, delamo za svetost drugih kakor za svojo. In ljubezen vodi v to, da se vsi skupaj posvečujemo.
Kakor je bilo med prvimi kristjani priljubljeno medsebojno opominjanje – Pavel pravi: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3, 16) – iz medsebojne ljubezni, tako si posebej med bolj zavzetimi člani Gibanja, pomagamo odpravljati napake, ki jih opazimo pri drugih, in pokažemo na prednosti in kreposti ter se tako medsebojno opogumljamo na poti.
Ugotovili smo, da tak način vzbuja v vseh enkratno veselje.
Drugi učinek korenito živete medsebojne ljubezni – in to je za kristjane novost, pogosto je novost – je edinost misli. Medsebojna ljubezen namreč ne vodi samo do tega, da smo eno srce, ampak en sam um.
Biti “ena sama duša” je v tem, da imamo isto čutenje, eno samo mišljenje, in to Jezusovo. Če smo vcepljeni v Kristusa, če smo on, pomeni deliti Kristusa, če so med nami ločitve, nasprotujoče si misli.
Medsebojna ljubezen med prvimi kristjani, ki pripelje do ene same misli, ni bila samo nasvet, ampak goreča zahteva. Pavel je napisal: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem duhu in istem mišljenju« (1 Kor 1, 10).
In za Pavla edinost misli ni bila samo glede temeljev nauka, ampak celotnega življenja v njegovi krščanski praksi.
Seveda je prihajalo do tega soglasja in prihaja do njega tudi danes v občestvu. Zaživeti mora taka medsebojna ljubezen, da se zaradi nje, kakor pravimo, med nami ponavzoči Jezus.
Če pa bi prvi kristjani zaradi edinosti misli morali izničiti soglasje, je bil nasvet, da popustijo s svojimi mislimi, da bi le ohranili ljubezen. Pavel je napisal Rimljanom: »Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke« (Rim 14, 1). Ni hotel, da bi zaradi kakršne koli neumnosti, zaradi načina razmišljanja, ljubezen izginila. Ena od lastnosti, ki jo namreč Pavel poudarja, da bi imeli medsebojno ljubezen, je prenašanje.
Tako velja pri nas. Čeprav smo občasno prepričani, da je določen način razmišljanja boljši, nam je Gospod vedno svetoval, da je bolje, da bi le ohranili ljubezen z vsemi, včasih popustiti, bolje je manj popolno v soglasju z drugimi kot bolj popolno v nesoglasju. To, da raje popustimo kot prelomimo, je ena od značilnosti, ki je morda boleča, a tudi najbolj učinkovita in blagoslovljena od Boga, ki je ohranila in ohranja edinost v celotnem našem obširnem Delu.
Tudi s kristjani drugih Cerkva je pogosto možna edinost misli. In če se v določenih stvareh ne skladamo, v vsakem primeru ohranjamo edinost v ljubezni.
Vse v našem Delu oživlja Jezusova nova zapoved: strukture, kot so fokolari, nuklei itn., in vse druge oblike povezovanja, imajo v statutu, prav v statutu, pravilo, ki mora biti pred vsemi drugimi: ničesar ne moremo storiti, če pred tem ni med nami medsebojna ljubezen, to je navzočnost Jezusa med nami. Potem lahko molimo, delamo, gremo na apostolat itn. Tudi vsako naravnanost, kot pokorščino in ukaz, kjer je to potrebno, je treba živeti v ljubezni. Prav zaradi ljubezni moram ukazovati, prav zaradi ljubezni moram biti pokorna.
Tudi vsaka prireditev Gibanja, kot so mariapoliji, enodnevna srečanja itn., vse se opira na ta steber. Vsako stvar je treba narediti v medsebojni ljubezni, zaradi katere ima vse vrednost.
Zato bi naše Delo lahko poimenovali z imenom, ki ga je Avguštin pogosto dajal Cerkvi: ljubezen. Povsod moramo namreč prinašati, in to predvsem s svojim zgledom, medsebojno ljubezen, da bi po njej prišlo do edinosti, saj je namen Dela: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17, 21).
Prav ta način življenja Delo popolnoma usklajuje z našim časom.
Vemo, da Sveti Duh z drugim vatikanskim cerkvenim zborom zahteva, da bi dal pravo obličje katoliški Cerkvi, da se na novo oblikuje v duhu prvih kristjanov, da bi znova imela pravo obličje. In za krščanstvo prvih časov je bila izvirna resničnost Cerkve prav občestvo, ljubezen. Vse druge vrednote njene strukture so bile in so imele pomen znotraj te bistvene resničnosti.
Pavel VI. je v Sidneyu dejal nekaj pomembnega, ko je nagovoril škofe iz Oceanije: »Cerkev je ljubezen, Cerkev je edinost. […] To je po našem krepost,« pravi papež, »poglavitna krepost, ki se zahteva od katoliške Cerkve v tej uri sveta.«1

Predragi redovniki, mladi redovniki, pogosto sem brala knjige svetih ustanoviteljev in številna pravila redovnih družin in kongregacij. Zavedela sem se, kako Sveti Duh vsakič, ko navdihne novo ustanovitev v Cerkvi, poudari ljubezen in posebej medsebojno ljubezen. In nujno je tako: prav to je cement za vsako krščansko skupnost. Morda so v stoletjih to evangeljsko pravilo postavili na isto raven kot druga in je zato občasno nečesa zmanjkalo.
Postavimo si za temelj našega življenja v skupnosti to Jezusovo zapoved, živimo jo korenito in videli bomo čudeže. Resnično bomo vplivali na Cerkev in Cerkev, ki bo tako bolj zedinjena, bo veliko bolj vplivala na cel svet in pomagala k njegovi edinosti. Tako bodo o njej lahko ponovili to, kar je povedal že Avguštin: »To, kar je Babilon razpršil,« v svetu, »Cerkev zbira; iz enega jezika je nastalo veliko jezikov; ne čudi se: to je naredila oholost. Veliko jezikov je postal en jezik: ne čudi se, to dela ljubezen!«2