Evangelij, ki so ga Chiara in njene tovarišice brale v zaklonišču, je bil zanje vedno novo odkritje, bil je knjiga, ki je pravzaprav niso poznale: nihče jim ni nikoli govoril tako. Jezus vedno deluje kot Bog. Čeprav daš malo, te obilno napolni z darovi. Sama sem in nenadoma me obkroža tisoč mater, očetov, bratov, sester in vse mogoče dobrine, ki jih delim tistim, ki nimajo ničesar.Tako se je v vseh njih utrdilo prepričanje, ker je temeljilo na izkušnji, da ni človeškega položaja, ki ne bi našlo odgovora, jasnega ali zastrtega, v tisti mali knjigi, v katero so zapisane besede nebes.
Pripadniki nastajajočega se Gibanja so se potapljali vanje, se hranili z njimi, se na novo evangelizirali in izkusili, da so se Jezusove besede in obljube natančno izpolnjevale.
Odkritje “nove zapovedi” jih je tako zelo vžgalo, da je medsebojna ljubezen postala njihovo naravno okolje, njihov način bivanja. Prav ta ljubezen je tudi privlačila številne ljudi vseh starosti in družbenih razredov na njihova srečanja.
Ljubiti se medsebojno zanje ni bila ena od možnosti, temveč sam način, kakšne so bile in kako so se kazale svetu.
Chiara je zapisala: »Vojna se je nadaljevala, bombardiranja so si sledila. Zaklonišča niso bila dovolj zaščitena in lahko bi se kmalu pojavile pred Bogom. Zaradi vsega tega se je v našem srcu rodila želja živeti v tistih trenutkih, ki bi bili lahko zadnji v našem življenju, tisto voljo, ki je Bogu najbolj pri srcu. Tako smo se spomnile na zapoved, ki jo ima Jezus za svojo in novo: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,12-13).
Jezus je bil, smo govorile, kot priseljenec, ki je iz svoje domovine prinesel med nas svoje navade in običaje. Ko nam je dal “svojo” zapoved, je prinesel na zemljo postavo nebes, ki je ljubezen med tremi iz Svete Trojice. Pogledale smo se v obraz in se odločile: „Jaz hočem biti pripravljena umreti zate”. „Jaz zate”. Vsaka za vsako. Če pa smo morale biti pripravljene dati življenje druga za drugo, je bilo logično, da je bilo medtem treba odgovoriti na tisoč potreb bratske ljubezni: podeliti je bilo treba veselje, bolečine, male dobrine, svoje duhovne izkušnje. Prizadevale smo si delati tako, da bi bila pred vsem drugim živa med nami medsebojna ljubezen.
Nekega dne smo v prvem fokolaru vzele naše stvari – malo jih je bilo in bile smo uboge – iz omare in jih položile na kup sredi sobe. Potem smo dale vsaki tisto malo, kar je bilo zanjo koristno, odvečno pa revežem. Pripravljene smo bile dati v skupnost plačo in vse majhne in velike dobrine, ki smo jih imele ali bi jih imele v prihodnosti. Pripravljene dati v skupnost tudi duhovne dobrine … Sama želja po svetosti je bila postavljena za eno samo izbiro: Boga, kar je izključevalo vse druge cilje, a seveda zajelo svetost, ki si jo je on zamislil za nas.
Ker pa smo naletele seveda na težave zaradi nepopolnosti vsake izmed nas, ki smo si bile blizu, smo se odločile, da ne gledamo na drugo s človeškimi očmi, ki odkrivajo smet v očesu drugega, ne pa bruna v svojem, temveč z očmi, ki vse to odpuščajo in pozabljajo. Medsebojno odpuščanje se nam je po zgledu usmiljenega Boga zdelo tako nujno, da smo predlagale nekakšno zaobljubo usmiljenja med seboj, in sicer, da vsako jutro vstanemo in gledamo druga na drugo kot na „novo” osebo, ki ni nikoli naredila tistih napak.«
Chiara je zapisala: »Vojna se je nadaljevala, bombardiranja so si sledila. Zaklonišča niso bila dovolj zaščitena in lahko bi se kmalu pojavile pred Bogom. Zaradi vsega tega se je v našem srcu rodila želja živeti v tistih trenutkih, ki bi bili lahko zadnji v našem življenju, tisto voljo, ki je Bogu najbolj pri srcu. Tako smo se spomnile na zapoved, ki jo ima Jezus za svojo in novo: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,12-13).
Jezus je bil, smo govorile, kot priseljenec, ki je iz svoje domovine prinesel med nas svoje navade in običaje. Ko nam je dal “svojo” zapoved, je prinesel na zemljo postavo nebes, ki je ljubezen med tremi iz Svete Trojice. Pogledale smo se v obraz in se odločile: „Jaz hočem biti pripravljena umreti zate”. „Jaz zate”. Vsaka za vsako. Če pa smo morale biti pripravljene dati življenje druga za drugo, je bilo logično, da je bilo medtem treba odgovoriti na tisoč potreb bratske ljubezni: podeliti je bilo treba veselje, bolečine, male dobrine, svoje duhovne izkušnje. Prizadevale smo si delati tako, da bi bila pred vsem drugim živa med nami medsebojna ljubezen.
Nekega dne smo v prvem fokolaru vzele naše stvari – malo jih je bilo in bile smo uboge – iz omare in jih položile na kup sredi sobe. Potem smo dale vsaki tisto malo, kar je bilo zanjo koristno, odvečno pa revežem. Pripravljene smo bile dati v skupnost plačo in vse majhne in velike dobrine, ki smo jih imele ali bi jih imele v prihodnosti. Pripravljene dati v skupnost tudi duhovne dobrine … Sama želja po svetosti je bila postavljena za eno samo izbiro: Boga, kar je izključevalo vse druge cilje, a seveda zajelo svetost, ki si jo je on zamislil za nas.
Ker pa smo naletele seveda na težave zaradi nepopolnosti vsake izmed nas, ki smo si bile blizu, smo se odločile, da ne gledamo na drugo s človeškimi očmi, ki odkrivajo smet v očesu drugega, ne pa bruna v svojem, temveč z očmi, ki vse to odpuščajo in pozabljajo. Medsebojno odpuščanje se nam je po zgledu usmiljenega Boga zdelo tako nujno, da smo predlagale nekakšno zaobljubo usmiljenja med seboj, in sicer, da vsako jutro vstanemo in gledamo druga na drugo kot na „novo” osebo, ki ni nikoli naredila tistih napak.«
Vir: www.focolare.org
