Vsi smo povezani kot udje enega samega telesa. Če je eden slaboten, priskoči na pomoč drugi. To preprosto, a pretresljivo evangeljsko logiko nam jo prikaže Chiara Lubich v spodnjem besedilu, danes zelo aktualnem za svet.
Na hodniku bolnišnice sem videla človeka v mavcu. Vanj je imel vklenjen prsni koš in eno roko, desno. Z levo je skušal delati vse, kakor je pač mogel. Mavec mu je bil prava muka, a levica – čeprav je bila zvečer bolj utrujena – se je okrepila, ker je delala za dve.
Udje drug drugega smo in medsebojno služenje je naša dolžnost. Jezus nam tega ni samo svetoval, ampak zapovedal.
Kadar komu strežemo iz ljubezni, si ne domišljajmo, da smo že sveti. Če je bližnji nemočen, mu moramo pomagati, in sicer tako, kakor bi si pomagal sam, če bi mogel. Kakšni kristjani smo sicer?
In če potem pride naša ura in mi potrebujemo bratovo ljubezen, se ne smemo čutiti ponižane.
Pri poslednji sodbi bomo slišali Jezusa ponavljati: »Bolan sem bil in ste me obiskali … v ječi sem bil, nag, lačen …« Jezus se rad skriva v trpečem in potrebnem. Tudi takrat torej čutimo svoje dostojanstvo in se iz vsega srca zahvalímo tistemu, ki nam pomaga, toda najglobljo zahvalo prihranimo Bogu, ki je ustvaril ljubeče človeško srce, in Kristusu, ki je s svojo krvjo oznanil veselo novico, predvsem pa “svojo” zapoved, in tako spodbudil nešteto src, da si med seboj pomagajo.
Chiara Lubich
Iz: Chiara Lubich, Bolan sem bil, v: Chiara Lubich, Meditacije, Novi svet, Ljubljana 2009, str. 42.
