Letos Marijino mesto – Mariapoli gradimo na mariborskem Pohorju. Čutimo, da smo pod Njenim plaščem, saj nam je tudi vreme podarjeno.Zdi se mi, da lahko rečem tole: seveda gledano sorazmerno, kot Marija ni sijala toliko ona kot oseba, ampak Božja navzočnost v njej (…), tako jaz pripisujem ta sladki vonj po Kristusu, ki ga je Mariapoli razširil po vsem svetu, Božji navzočnosti med nami.
Mi smo lahko tudi ne veliko vredni, celo grešniki, a ker Jezus pravi »kjer dva ali več zbranih v mojem imeni«, torej ne, kjer sta dva ali več svetnikov ali kjer sta dva ali več dobrih ljudi. Prav zato je bilo srce Mariapolija njegova prisotnost med nami.
Mariapoli je bil resnično “mati lepe ljubezni”, čudovite ljubezni; to je tisto, zaradi česar je bil privlačen, ker so si vsi prizadevali za ljubezen, vendar za tisto ljubezen, ki je lepa. Tam smo se naučili tistih stvari, za katere je Jezus rekel: »Zahvaljujem se ti, Oče, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim«. Tam smo se naučili božje znanosti, preproste luči, tiste, ki je narejena za otroke, za tiste otroke, ki so sposobni vstopiti v nebeško kraljestvo, in Mariapoli je bil malo nebeško kraljestvo.
V Mariji so vse milosti za naše poti. In na Mariapoliju so vse poti vodile v Mariapoli: zakon, devištvo, posvečenost Bogu; prihajali so ljudje vseh redovnih redov, laiki in duhovniki, revni in bogati, iz najvišjih družbenih kategorij, iz najnižjih družbenih kategorij. Tako je bil tudi Mariapoli resnično tudi malo podoben Mariji, »v meni vse upanje življenja« . Prepričana sem, da spomin na Mariapoli, če je Bog res navzoč, ne bo ugasnil, ampak bo ostal, kajti luč, ki enkrat ugasne, ne preneha. Mariapoli je bilo mesto, zgrajeno na gori, tako da so ga lahko videli vsi, ki so ostali v hiši, bila je luč in zato jo je bilo treba postaviti na goro; bilo je kot svetilka, ki je postavljena na vrh grmade in vsi so jo videli in se naučili in rekli: tak mora postati svet. Torej, Mariapoli, čarobno ime! In vprašala sem se: "A lahko je kaj lepšega od Mariapolija?
