Evropski Vzhod (Romunija) in skrajni Vzhod (Kitajska). Skupni imenovalec je zmožnost mladine načrtovati nekaj novega za dva žgoča problema: ekumenizem in mir.

V Resiti, romunskem mestu s skoraj 90.000 prebivalci blizu meje s Srbijo, je bil velik vrvež.
V začetku januarja so začeli prihajati mladi katoličani iz Italije, ki so jih z dobrodošlico sprejeli v najstarejši pravoslavni cerkvi v mestu in jih nato namestili v družinah njihovih vrstnikov. Naslednji dan so začeli mladi pravoslavci iz okolice prihajati z avtobusi ali avtomobili, nekateri tudi peš. Občina je pripravila sprejemni pozdrav, potem so se skupaj napotili v Baile Herculane, turistični kraj na jugozahodu države, v “ekumenski tabor”. Namestnik župana je izrazil zadovoljstvo in čestital za izkušnjo pobratenja med romunsko župnijo Vnebovzete in župnijo iz Borgo s. Maria v Pesaro (Italija), ki traja že osem let.
Zatem so govorili mladi Italijani in Romuni. V vseh je prevladovalo veselje zaradi spoznanja, da so si bratje, da jih povezuje ista krščanska vera. To se je še bolj okrepilo zaradi skupnega cilja ustvarjanja bolj zedinjenega sveta v iskreni in resnični izmenjavi med samim taborom.
Ob globljem spoznavanju odkrijemo, da med temi mladimi niso samo katoličani in pravoslavni. Gabor je na primer kalvinec, drugi so evangeličani. A tu so samo kristjani v spremstvu svojih župnikov, polnih preudarnosti in ljubezni. Niso se po naključju odločili, da bodo šli v Resito. Ta leži v pokrajini Banat in poklicanost tega dela je že več desetletij strpnost in odprtost. Tukaj živi skupaj osemnajst različnih narodnosti, ljudje pripadajo različnim krščanskim Cerkvam.
Anna je prišla, ker verjame v edinost med kristjani in hoče pomagati, da bi se čim prej uresničila. Joseph študira medicino, a ko konča študij, se bo začel pripravljati na duhovniško službo. Emil bi rad bil režiser, Matteo pa še ne ve, kaj naj bi študiral in toliko manj, kaj bo delal v življenju. Ve samo to, da hoče biti v tem projektu ustvarjanja edinosti na vseh ravneh.
Ne poznajo svoje prihodnosti, verjamejo pa v Ideal, ki jih povezuje. To so bili dnevi podelitve in globokega prijateljstva, ki temelji na ljubezni, ki jo vsak goji do Jezusa in do njegovih “sanj”: Da bi bili vsi eno.
Na Kitajskem pa imajo pobudo, povezano z mirom in bratstvom. Tudi tu so začetniki mladi, ki pa hočejo pritegniti ljudi vseh starosti. Njihov predlog je preprost: 11. dan meseca, in to od novembra do aprila, se lahko vsak, ki to hoče, odpove enemu obroku ali malici, čemu odvečnemu, kar bi sicer hotel kupiti, in vsoto nameni revežem. Denar je mogoče poslati z “red pocket” preko družbenih mrež.
V ta namen so pripravili mesečno vozovnico z logom Mladih za zedinjen svet in dvignjen palec, kar obarvajo vsakič, ko to naredijo. V nekaj urah so prejeli lepo število poslanih “red pockets”, z njimi pa sporočila, polna hvaležnosti in želje po nadaljevanju. Kakor bi se širil tam-tam, ki govori o miru, velikodušnosti in zavzemanju. Do sedaj so zbrali 844 evrov. To je malo denarja, a poln pomena zaradi spremnih sporočil. 11. novembra je bil na Kitajskem dan, posvečen neporočenim ljudem in nakupovanju. Nekateri so se odpovedali malici, drugi boljšemu kosilu. Neko dekle je zapisalo: »Nisem našla ničesar od tega, kar sem hotela kupiti, ker je bilo vse zelo drago. Zadovoljna sem izvedela za vašo pobudo, s katero lahko darujem ta svoj mali dar tistemu, ki mu gre slabše kot meni.«