Pedro Lantero je živel z ženo in petimi otroki v Tondu, enem od 526 barakarskih naselij velike Manile: nič manj kot dva milijona in pol ljudi, stlačenih v priložnostnih bivališčih. Vsako jutro je Pedro zgodaj vstajal, a tisto malo, kar je uspel zaslužiti, ni bilo dovolj, da bi lahko družina imela dostojno prebivališče. Zadnja leta je moral večkrat na novo postaviti kočo z materialom, ki ga je nabral, saj jo je močno monsunsko deževje uničilo.
In vendar se ni pritoževal. Ravno nasprotno, imel se je za srečnega človeka: spoznal je prave prijatelje, fokolarine, v tej neznosni četrti, znani kot “barangay brez Boga”. Odkar jih je obiskoval, je našel v sebi zagon, da je vzel v roke vajeti svojega življenja. Vsak dan se je res moral spoprijemati s številnimi in včasih nepremostljivimi težavami. A lahko je to podelil z novimi prijatelji, s krajevno skupino iz Gibanja.
Eden od njih je povedal, kako je bilo, ko je »pijan sosed vrgel nož v Charito, Pedrovo hčer, in jo ranil v roko. Bila je njegova prvorojenka, imela je komaj šest let. Samo dva tedna prej jo je spremil na srečanje deklic iz Gibanja, gen 4. Domov jo je pripeljal zelo zadovoljno, ker je slišala govoriti o lepih stvareh. Charito je komaj čakala na svoj skorajšnji rojstni dan«.
Brez koristi je bila hitra vožnja do bolnišnice: med potjo je mala Charito umrla v maminem naročju, verjetno zaradi tetanusa. Pedro, ki ga je bolečina oslepila, se je oborožil z nožem in začel iskati človeka, ki jo je ranil: »Nenadoma,« pripoveduje prijatelj, »so v njem zazveneli nekateri stavki iz evangelija, ki jih je poslušal in sprejel za svoje na zadnjem srečanju: “Odpustiti je treba ne sedem krat sedem, ampak sedemdeset krat sedem”: to je bila beseda življenja tistega meseca. »Ta trenutek je bil dolg kot večnost. Zagledal je človeka, ki se je skril. Z glasom, razklanim zaradi joka, mu je samo zavpil: “Zakaj si to storil?” Ob zvenu glasu je človek povesil glavo.« »Isto popoldne,« nadaljuje prijatelj, »smo obiskali Pedra in njegovo družino. Živeli so v enem samem prostoru 2 x 3 metre, rahlo dvignjenem od zemlje, da ne bi vstopala cestni prah in umazanija. Zidovi so bili iz lesenih desk in kosov zarjavele pločevine. V strehi je bila luknja, skozi katero je prihajalo nekaj svetlobe v sobo brez oken. V kotu sobe je spal na preprosti leseni klopi nekaj dni star otrok. Charito je ležala v revni krsti, položeni na dva kosa lesa, s preprosto Marijino podobo; poleg je bila slika papeža. Bil je tudi kozarec, kamor so ubogi ljudje iz četrti dajali drobiž kot prispevek za pogrebne stroške, nekaj evrov.«
Charitin pogreb je bil preprost, a dostojanstven. Duhovnik je blagoslovil in spremil krsto do poslednjega bivališča. Niti naslednje dneve ni družina Lantero ostala sama. »Ker je Pedrova žena,« nadaljuje pripoved, »od otroških let živela v barakarskem naselju, je bila nekako odsotna, daleč, skoraj nezmožna odzvati se na kakršno koli trpljenje. In vendar nam je pri pozdravu močno stisnila roko in nam nežno ponavljala: “Hvala, hvala!” Pedro je na vse naredil vtis zaradi vedrega obraza, svetlega pogleda, globokega miru, ki je izžareval iz njega. V svoji veliki bolečini ni ostal sam, in to – nam je povedal – mu je dajalo moči, da ostane trdno odločen odpustiti.«
Po tem bolečem dogodku so bili prebivalci te četrti pritegnjeni v socialni projekt “Bukas Palad”. Danes imajo otroci, ki se tam igrajo, čisto obleko. V vsakem kotičku je videti žene, ki perejo obleke, povsod se suši obešeno perilo: očitna znamenja dostojanstvenega življenja tudi tam, kjer sicer prevladuje blato.
Vir: www.focolare.org