V Myanmaru in Bangladešu se skupnosti Gibanja fokolarov trudijo, da bi prenesle v življenje sporočilo miru in edinosti papeža Frančiška.
Mir, spoštovanje dostojanstva in pravic vsakega naroda, dialog na vseh ravneh: to so visoki cilji, ki jih je papež Frančišek pustil med narodi, ki jih je obiskal med svojim nedavnim potovanjem v Azijo.
V teh dneh smo prejeli vtise in pričevanja skupnosti Gibanja iz Myanmara, ki so skupaj z drugimi pripravljale različne vidike potovanja svetega očeta: prevodi, varnost, zdravstvena služba, orkester za slovesnosti.
Objavljamo nekatere: :
»Prihod papeža Frančiška je bil za nas uresničenje sanj. Potrebno je bilo kar nekaj časa, da se je osuplost prevesila v zavedanje tega, kar se je v resnici dogajalo.«
»Solze so polzele po licih starejših ljudi. A tudi mladi so se veselili, čeprav so težje razumeli daljnosežnost dogodka.«
Katoličani, ki so manjšina v državi, so bili opogumljeni: »Bili smo majhna in osamljena čreda. Končno smo videli od blizu našega pastirja. Ta narod zdaj ni več ob robu, ampak pod žarometi sveta. Končno se je zgodilo nekaj, na kar smo lahko ponosi. Papež je v prišel v Myanmar!«
»Ničesar se nam ni več treba bati!«
Gennie dela z “notranjimi preseljenci” (IDP, Internally Displaced Persons), s civilisti, ki so bili prisiljeni bežati zaradi preganjanja. Za razliko od prebežnikov niso prešli mednarodne meje. Večina je v pričakovanju novega upanja za življenje brez pomoči in zaščite.
Ko je papež odšel, je napisala: »Danes je to upanje obnovljeno. Zame osebno je upanje v Ljubezni in od zdaj naprej bo to vedno živo v meni.«
Iz njenega mesta Loikaw, prestolnice države Kayah, gorskega območja vzhodnega dela Myanmara, je 28. novembra odpotovala v Yangon skupaj s kakimi sto ljudmi iz najbolj oddaljenih krajev države. Potovali so v petih majhnih avtobusih.
»Potovanje je organizirala naša župnija. Sanjali smo o tem, da bi mogli videti papeža. Odpotovali smo ob 9h zjutraj, pot je bila dolga 10 ur. Bili smo polni navdušenja, molili smo in prepevali. Odločili smo se za krajšo, a težko prehodno pot, da bi lahko prišli veliko prej na cilj. Eden od avtobusov pa je imel težave in vsi smo porabili kakih dvajset ur za to pot. Nismo namreč hoteli pustiti naših samih. Toda nihče se ni nad tem pritoževal!«
V Kyaikkasan Ground v Yangonu so prispeli ob 5.30 zjutraj. Začenjala se je maša, katere se ni udeležila samo katoliška manjšina, ampak še muslimani, budisti in verniki drugih verstev. »Naša skupina ni mogla vstopiti, smo se pa postavili v bližino enega od vhodov. Preko papeža smo čutili ljubezen Cerkve do najmanjših. Tudi med drugimi ljudmi, ne samo med kristjani, je bilo mogoče dojeti zelo močno ljubezen. Šofer taksija, ki smo ga najeli, nam je povedal, da je od prvih jutranjih ur zastonj prevažal ljudi na stadion, a tudi z avtobusi in vlaki so ljudje potovali zastonj.«
Mlada budistka je po udeležbi pri maši zapisala: »Tudi tukaj sem se počutila v družini. V globini svojega srca imam mir.«
Znova Gennie: »Presenetljivi so na glavo obrnjeni kriteriji, ki jih moramo imeti od zdaj naprej, kdo je za nas “vip” (angl.: Very important person – zelo pomembna oseba): vse spominja na Magnifikat: … povišal je nizke, lačne je napolnil z dobrotami«.
Za to izkušnjo »se moramo zahvaliti vsem: Yangončanom, ki so bili potrpežljivi z množico, tistim, ki so pripravili dogodek, predvsem pa svetemu očetu, ki se je odločil priti v tako daljno deželo. Nova zarja za Myanmar.«
Valentina je zdravnica. Skupaj z zdravniki je neprekinjeno delala v zdravniški službi: »Ta priložnost nas je vse povezala, med nami ni bilo meja. Zdravniki, katoličani in drugi, smo bili zelo utrujeni, a smo prejeli “milost”, da smo uspeli ljubiti brez premora.«
Jerome pa je delal kot prevajalec: »Zame je bilo posebej lepo videti mlade, ki so zgodaj zjutraj čakali pred katedralo Device Marije v Yangonu. Na koncu maše nas je papež nagovoril, zelo nas je opogumil, naj delamo za mir. Čutim se poklicanega biti še bolj velikodušen, pogumen in poln veselja, kakor nas je prosil.«
