Predsednica in sopredsednik Gibanja fokolarov sta se v Jordaniji srečala s petsto člani iz različnih držav Bližnjega vzhoda: kristjani in muslimani skupaj, v sozvočju s papeževim pozivom.
1. september: goreč “krik” papeža Frančiška za mir na Bližnjem Vzhodu.
30. in 31. avgust: v Amanu se je srečalo 500 mladih in odraslih, laikov in duhovnikov, redovnikov, škofov, ki so predstavniki Gibanja fokolarov na tem koncu sveta. Prišli so iz držav od Grčije do Alžirije (izjemi sta Libija in Tunizija): iz Maroka, Sirije, Iraka in drugih držav ob Perzijskem zalivu, iz Arabskih emiratov. Za te dežele niso niti najmanj lahki časi in številni so storili “nemogoče”, da bi bili lahko navzoči ob obisku Marie Voce in Giancarla Falettija.
Iz Sirije je prišlo pismo, ki so ga sprejeli z bučnim ploskanjem. V njem so člani Gibanja iz te dežele povedali, kako tudi v tako težkih razmerah gradijo mostove ljubezni in edinosti z vsemi.
Bili so kristjani iz različnih Cerkva (katoličani, pravoslavni Kopti in Grki, grški katoličani, maroniti, Armenci, Kaldejci, pravoslavni in katoliški Sirci) ter precej veliko predstavništvo muslimanov iz Alžirije, a tudi iz Maroka, Turčije in Jordanije. Vsi ti ljudje dokazujejo, da misel o edinosti ni utopija, kakor je povedala Maria Voce: “Kako bi dvomila v zedinjen svet, ko vidim vas!” Dva dneva so dihali ozračje pravega bratstva.
Chiara Lubich je obiskala Aman novembra 1999, a že leta ’69 je trdila, “da so po celotnem Bližnjem vzhodu žarišča vojne, zato je mir ogrožen. Kaj naj storimo, da bi prinašali ideal edinosti? Omogočiti moramo, da se bodo ti bratje ljubili, to telo mora ozdraveti. Tukaj mora vladati zdravje človeštva.”
Izkušnje iz različnih držav so pokazale, kako so koraki poti za mir v Gibanju usmerjeni v prinašanje dialoga. Začeli so tisti iz Alžirije in Turčije, pripovedovali so o tem, kako sta se razvijala dialog z muslimani in ekumenski dialog s pravoslavnimi. Ni bila lahka pot, vse kaj drugega! Iskreno pokažejo na kritične trenutke, a tudi odločenost, da gredo naprej in to do februarja 2012, ko je Maria Voce ob obisku Tlemcena potrdila, da je v Alžiriji mogoče govoriti o muslimanih iz Gibanja fokolarov.
Nič manj preroške niso majhne, a pomembne zgodbe o začetkih Gibanja v Turčiji, Grčiji, na Cipru, v Libanonu, v Sveti deželi, Jordaniji, Siriji, Iraku in Egiptu. V vseh teh državah so v različnih časih divjali boji, a kljub težavam je ta duh našel poti, da se razvije tudi s socialnimi aktivnostmi in z vsakodnevnimi napori za ozdravljanje boleče rane. Kot je opozoril msgr. Giorgio Lingua, nuncij za Jordanijo in Irak, je dialog tvegan, a ustvarja odnose medsebojnega zaupanja, ki se skozi čas zelo utrdijo. Po drugi strani je profesor Amer Al Hafi, musliman, namestnik direktorja v Royal Institute for Inter-faith Study iz Amana, povedal: “Dialog je Božja milost za nas. Z dialogom razumem, kako velik je Bog, ki nam daje okušati različnost.”
Med srečanjem z Mario Voce in Giancarlom Falettijem so se dotaknili aktualnih problemov tega dela sveta, ki se od blizu tičejo vseh: to so vsakdanje težave in bližina smrti, problemi, s katerimi se srečujejo družine v vojni in vprašanje njihove prihodnosti. Pojavile so se pregrade, ki obstajajo med različnimi državami iz teh koncev in poglobili so odnos med muslimani in kristjani ter vlogo muslimanov znotraj Gibanja fokolarov.
Na koncu je Maria Voce vse povabila k trenutku molka, da bi prosili za dar miru, “tako da se postavimo pred Boga in v njegovo službo, da mu rečemo, naj nas uporabi kot orodja miru […] v vseh teh deželah”.
Dopisnik Roberto Catalano
Foto: Claude Gamble
