Že dolgo povsod govorimo o miru, o izgradnji miru. To me pogosto pripelje do tega, da se vprašam, ali v svoji omejenosti, v vsakdanjem življenju, znam prinašati mir, če sem orodje miru. S to željo/zavezanostjo v srcu opažam, da mi Bog pokaže priložnosti, da postanem to orodje, če sem le pozorna.

Dva utrinka.

V zadnjem obdobju sem pogosto potovala z vlakom in s seboj nosila knjigo za branje, kar rada berem, pa tudi zato, ker se ljudje na vlakih zelo pogosto izolirajo s svojim pametnim telefonom ali osebnim računalnikom.

Med večurnim potovanjem, ko sem se vračala iz Firenc, sem sedela poleg mladeniča, s katerim sva izmenjala nekaj besed. Na štiri sedeže v naslednjem oddelku so edle tri gospe. V želji, da bi zapolnile dolge ure potovanja, so začele igrati karte.

Ker pa so bili sedeži rezervirani, so zasedle enega, ki ni bil njihov. Na prvi postaji so vstopili 4 ljudje, od katerih se je eden, ko je videl svoj sedež zaseden, začel pritoževati na zelo močan in nepričakovan način. Vsi so otrpli.

Ker sta bila dva sedeža pred menoj prosta, sem prijazno vprašala fanta poleg mene, če bi se presedel in bi lahko tri gospe še vedno sedele blizu. Takoj je pristal tudi zato, ker je dogodek med tremi gospemi vzbudil nemir in slabo voljo, saj so morale prekiniti svojo igro.

Ko sem se presedla še jaz, sem jim rekla: »Lahko se še naprej igrajte, kaj igrate?« »Burraco!« »Kako lepo,« sem rekla. In one: »Poznate to igro?« »Da!« »Potem se igrajte z nami … imamo nekaj ur vožnje.«

Tako je minilo nekaj ur, med eno besedo in drugo, ko sem se opravičila z moje strani, opravičevala sem tudi obnašanja tiste gospe, ki je bila morda utrujena. Videla sem, da se je čez nekaj časa njihova živčnost spremenila v vedrino.

Ko je bil čas, da grem dol, so mi rekle: »Škoda, upamo, da se še vidimo in hvala, najlepša hvala!«

***********

Vračam se z vlakom, pred mano sta dve uri vožnje. Na postaji za mojo se usede gospodična z ogromnim kovčkom. »Lahko ga pustite tukaj zraven nas,« ji rečem, »vseeno je nekaj prostih mest.”

V Savoni vstopi gospa in nas nervozno prosi, naj premaknemo kovček, ker želi sesti prav zraven. Prijazno jo opozorimo, da so pred nami prosti sedeži. »Ni mi treba povedati, kje naj sedem,« odvrne in se zatopi v pametni telefon. Tako mine ura, niti pogleda ne, njen obraz je mračen.

Vmes je mlada gospa s svojim kovčkom izstopila.

Boli me, ko vidim to gospo tako žalostno in prosim Jezusa, naj mi pomaga, če hoče, da bo spet vedra. Skoraj sva že v Genovi, ko pospravi pametni telefon v torbo in iz nje vzame sprej. »Kako prijeten vonj,« ji rečem. »To je razkužilo«, odgovori.

»Res je dober,« ponovim. »Sicer ne čutim več vonja po dezinfekcijskih sredstvih, ampak ta je dober.« Začne govoriti, pove mi, da je utrujena, vsako jutro gre ob 6. uri v Savono. »Zdaj boste končno počivali doma!«, ki odvrnem. »Sploh ne, doma me čaka drugo delo, imam sina …«

Nadaljuje s pripovedovanjem, a se nasmehne, res ni videti ‘jezna’ oseba, ki je prišla na vlak eno uro prej. Pozdraviva se s stiskom rok v upanju, da bova še kdaj potovali skupaj.

Natalina, Italija