Priznanje za ženske in moške, ki se trudijo spreminjati svet tako, da s svojim življenjem postanejo pričevalci za mnoge: to je pomen nagrade “Notranji ogenj”, ki sta jo ustanovila milanska nadškofija in Elikya, združenje za socialno promocijo, ki od leta 2012 deluje na različnih področjih civilne in verske družbe. Med letošnjimi nagrajenci je tudi Margaret Karram, predsednica Gibanja fokolarov. Predstavljamo njeno sporočilo, poslano ob podelitvi nagrade.
Vsem, ki ste se udeležili te podelitve, izrekam prisrčen in bratski pozdrav! […]
Najprej bi se rada zahvalila njegovi ekscelenci monsinjorju Mariu Delpiniju, čigar besede so navdihnile to pomembno pobudo, in združenju Elikya, ki konkretizira duh bratstva, vključevanja in pozornosti do najšibkejših, na čemer temeljijo njegove dejavnosti.
Priznam, da me je podelitev te nagrade po eni strani presenetila, po drugi je v meni vzbudila globok razmislek in pogled na “rdečo nit”, ki povezuje moje življenje. Vprašala sem se, kaj je bila iskra, ki je v meni prižgala ‘prvi ogenj’?
Rekla bi, da so prvi ‘plamen’ v moje srce položili starši. Rodila sem se v Hajfi v Izraelu v močno povezani krščanski družini palestinskega porekla, ki me je vedno spodbujala ne le, naj sprejemam druge, ampak jih tudi ljubim v evangeljskem smislu. V moje srce je položila zelo globoko vero, ki do danes ni nikoli ugasnila; vero, da bo nekoč človeštvo ena sama družina zedinjenih narodov.
Že kot otrok sem si govorila, da želim, ko odrastem, narediti nekaj za ustvarjanje miru in za boj proti krivicam.
Ko sem pri štirinajstih letih spoznala duhovnost edinosti, je Chiara Lubich, ustanoviteljica Gibanja fokolarov, prenesla name svoje navdušenje nad Jezusovo molitvijo: »Da bi bili vsi eno«. V evangeljskih besedah nisem odkrila le duhovno, ampak tudi družbeno razsežnost. Razumela sem, da lahko ljubim prav vse, tako Palestince kot Izraelce, da lahko spoštujem njihovo zgodovino, zlasti pa, da njihove bolečine sprejemam za svoje in ustvarjam prostore za dialog in medsebojno zaupanje in s tem gradim mostove.
Vedno bolj sem čutila, da v meni raste strastna ljubezen do bratstva in Bog je postal središče mojega življenja, njegova ljubezen in njegov mir, kar sem hotela prinašati vsem. Mir pa je kot ogenj: treba ga je hraniti, da bo še naprej “gorel”, za to pa je potrebna žrtev, predvsem pa znati odpustiti. Globoko verjamem v to gesto, ki jo je prvi živel Jezus in ki dela prave čudeže. Te sem; videla na lastne oči, vendar od nas zahteva korak, pogosto prvi korak, in to ni lahko.
Naj vam povem dogodek. 24 let sem živela in delala v Jeruzalemu in naša skupnost, fokolar, je bila v judovski četrti. Soseda nas je povabila na kavo, ko sem ji med pogovorom omenila, da sem Arabka. Ustavila se je in rekla: »To ni mogoče … Nikoli nisem spustila nobenega Arabca v svojo hišo!« (Če ste v zadnjem času spremljali novice, lahko razumete, zakaj …) Hotela sem oditi, vendar sem začutila, da je to lahko enkratna priložnost za vzpostavitev odnosa. Povedala mi je, da o nas, Arabcih, nikoli ni razmišljala kot o ljudeh. O arabskem narodu je imela zelo slabo podobo, kot da bi bili vsi teroristi. Podoba, ki se je zaradi najinega srečanja v njej spremenila, saj sva od takrat postali dobri prijateljici. Moja izkušnja je torej, da lahko postavitev v perspektivo dialoga celo odloči med mirom in vojno, in prav v ta neutrudni dialog, ki ga oživlja evangeljski duh, polagam vse svoje upe za mojo deželo, Sveto deželo, kot tudi za vse ljudi, ki doživljajo vojne in nasilje.
Kaj pa je “ogenj”, ki zdaj gori v meni in ki bi ga rada delila z vami? V meni je zelo močno hrepenenje, da bi živela za mir in pravičnost ter da bi to strast prenesla na vse, s katerimi se srečujem vsak dan.
Na koncu bi rada prebrala odlomek, ki me v tem času izziva in mi daje luč:
Najprej moram ustvariti mir v sebi … Izogibati se moram delovanju pod prvim vtisom, pod prvim impulzom, tudi če se mi zdi razlog, ki me vodi, zelo dober, zelo pravičen in zelo pravilen …
Potem ko sem dosegla mir v sebi, moram ta mir prinesti na bližnjega … Pri svojem delovanju in govorjenju moram biti pozorna, da ne prizadenem, da ne šokiram. Govoriti in delovati nežno in mirno. Čutiti, upoštevati, razumeti osebo poleg mene, pred in bolj kot vse, kar je zame pomembno.
Delavci za mir so prav tisti, ki obnavljajo in ohranjajo edinost … Delavci za mir so podobni Jezusu, zato se bodo imenovali Božji otroci (prim. Mt 5,9).
In prav s to željo, da bi bili “delavci za mir”, nosilci ognja edinosti, vas pozdravljam in se vam še enkrat zahvaljujem, da ste me počastili s to nagrado, ki je ne sprejemam le zaradi sebe, temveč zaradi Gibanja, ki ga zastopam.
Še enkrat hvala!
Margaret Karram
(foto: © CSC Audiovisual – Laura Torelli)