Ko se je leta 1990 združila Nemčija, ena od ustanoviteljic Evropske zveze, je postala evropska država z največjim številom prebivalstva (več kot 81 milijonov). Ima bogato zgodovino, kulturo in kraje, ki jih je treba odkriti, z umetniškimi zakladi izjemne vrednosti in z raznoliko naravo.
Po bruto dohodku je med najbogatejšimi v svetu in po drugi svetovni vojni je razvila trdno parlamentarno demokracijo.
Tako dramatična preteklost nacistične diktature kot štiridesetletna ločitev države na vzhod in zahod sta močno označili nemško ljudstvo. Ker je poleg tega država reforme, v kateri je poleg katoliške Cerkve in pravoslavnih Cerkva močna navzočnost protestantskih Cerkva, je dežela, ki je doživljala bolečino razkola. Hkrati pa odkriva bogastvo, ki je zajeto v različne Cerkve, in kaže se možnost močnejšega krščanskega pričevanja v družbi.
Več kot 30.000 ljudi v Nemčiji se uvršča med prijatelje Gibanja fokolarov . Kakih 5000 – odraslih, mladih in otrok – se v skupinah zavzemajo za družine in mlade ali jih nanje vežejo specifični interesi ali razlogi.
Do prvih stikov z Gibanjem je prišlo leta 1955. Kmalu zatem sta katoliški škof iz Meißena, msgr. Otto Spülbeck, in kardinal Alfred Bengsch iz Berlina prosila Chiaro Lubich, ustanovitejico Gibanja, naj pošlje fokolarine tudi v Vzhodno Nemčijo. Pomanjkanje zdravnikov v ZRN je olajšalo vstop tujcev s področja zdravstva in tako je osem zdravnikov, Nemcev in Italijanov, prišlo v Berlin in Leipzig. Z njimi je prišla tudi Natalia Dallapiccola, fokolarina, ki je bila s Chiaro Lubich od začetkov v Trentu. Iz teh nemških krajev se je duhovnost Gibanja fokolarov širila v druge države vzhodnega bloka, zlasti na Poljsko, Češkoslovaško in na Madžarsko.
V domovini reforme je bil tudi za Gibanje fokolarov ekumenski dialog vedno najpomembnejši. Od začetka je prihajalo do srečanj z evangeličani (bratovščine, Marijine sestre iz Darmstadta), tem so v šestdesetih letih sledila številna srečanja z osebnostmi in s pripadniki iz drugih Cerkva, ki so našli svoje mesto v skupinah Gibanja. Tu prejemajo navdih za svoje življenje in razlog za spodbujanje in poglabljanje edinosti med kristjani.
Tako so nastale skupne iniciative in močni skupni cilji. Med temi je Center ekumenskega življenja v Ottmaringu blizu Augsburga. Njegovi ustanovitelji in voditelji so člani Bratovščine skupnega življenja in Gibanja fokolarov. Ottmaring je tako postal eno izmed “mestec” Gibanja z močnim ekumenskim pridihom. Mesto je bilo zgrajeno z blagoslovom cerkvenih oblasti obeh strani. V njem stalno živi kakih 120 ljudi, ki so nanj vezani na različne načine. Poleti zlasti mladi Evropejci prihajajo za določen čas v mestece in s svojim navdušenjem pripravljajo prireditve, kot je Jugend Woche.
V Ottmaringu je leta 1999 nastala pobuda “Skupaj za Evropo”. To je mreža več kot 300 gibanj in skupnosti evangeličanskih, katoliških, pravoslavnih, anglikanskih kristjanov in kristjanov svobodnih Cerkva.
Drugi centri za srečanja so v mestih Solingen in Zwochau.
Področje delovanja za pripadnike Gibanja je dialog z verniki drugih verstev in z ljudmi brez verskega prepričanja. Skupne točke za ta dialog so v stalnem prizadevanju ustvarjati mir, pravičnost in v socialnih iniciativah.
V zgodovini Gibanja so poleg Chiare Lubich tudi drugi pomembno prispevali k razvoju samega Gibanja. Eden od takih likov je nemški škof iz Aachna, Klaus Hemmerle (1929-1994).
On je odločilno prispeval k razvoju teologije, ki izvira iz Chiarine karizme, in se je redno udeleževal srečanj meddisciplinarnega študijskega centra z imenom “Šola Aba”. Poleg tega je začel z duhovnim poglabljanjem za katoliške škofe različnih narodnosti in kasneje s škofi različnih Cerkva, ki se navdihujejo pri duhovnosti edinosti.
Gibanje fokolarov v Nemčiji je ustanovilo nagrado “Klaus Hemmerle”, ki jo podeljujejo ljudem, ki delujejo v dialogu med Cerkvami, verstvi in drugačnimi prepričanji. Med nagrajenci je patriarh Bartolomej I.
