Ob očetovi postelji se burundska fokolarina spominja njegovih globoko krščanskih naukov.
»Na začetku vojne leta 1003 sem izgubila mamo, strica in njegovo ženo. Vse tri so ubili ljudje iz naše četrti, ki smo jih dobro poznali. Oče je sprejel k nam naše bratrance in sestrične, ki so postali sirote. Vseh nas je bilo 14 in oče ni nikoli delal razlike med nami.
Da bi ostali povezani, se je oče odločil, da se ne bo znova poročil. Ker sem bila najstarejša, sem pomagala, da najmlajši ne bi preveč občutili, da nimajo mame. Ko sem predlagala, da je treba soditi tistim, ki so ubili naše, nam je oče vedno pomagal odpustiti in nam razložil, kaj je zanj sprava.
Moje brate je opogumil, da so začeli z nekakšnim “klubom”. To je bilo združenje mladih za spodbujanje miru in sprave. Ta klub je veliko pripomogel k temu, da so se ljudje v naši četrti in občini pomirili.
Zdaj živim v Italiji. Spomladi, ko je prišla novica, da je bil oče sprejet v bolnišnico, sem mu pisala in nekaterim ljudem povedala, kako je z njim, da bi molili zanj. Potem so ga preselili na intenzivno terapijo in pohitela sem v Burundi. Ko sem prišla, je zelo trpel. Moji bratje so zanj naredili vse, kar je bilo mogoče, zato sem pomislila na vso njegovo ljubezen do nas otrok, na ljubezen, ki jo je na veliko načinov kazal do številnih ljudi, vključno tistih, ki so ubili naše starše, in na besedo življenja, ki smo jo tedaj živeli: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima” (Mt 13,12) in na Jezusa na križu.
Dan po mojem prihodu je oče mirno odšel v nebesa, kakor da je čakal name. Ko se spomnim škofove pridige med pogrebno mašo, med katero je govoril o njunih pogovorih o spravi in miru, je to zame potrditev, da so nebesa, kakor je rekla Chiara Lubich, hiša, v kateri bomo stanovali tam gori, a jo začenjamo graditi že na tem svetu.«
Maria-Goretti (Burundi)