S temi besedami je papež Frančišek pozdravil mlade in vse udeležence pri zaključni sveti maši svetovnega dneva mladih 2023 na Portugalskem.
Težko je opisati, kaj smo doživeli v teh nepozabnih dneh milosti. Vem, da vsi pravijo, da je treba to živeti, da bi razumeli. Vendar je res! Ob tej priložnosti je zagotovo res. Udeležil sem se štirih svetovnih dnevov mladih, prvih dveh in zadnjih dveh, in lahko potrdim, da te dni spremlja nekaj, česar ni mogoče razložiti. Znana portugalska javna osebnost, agnostik in ljubitelj filma, je v časopisnem članku zapisal, da je to, kar je v tem žgočem poletju opazoval na ulicah Lizbone, najlepši film, kar jih je kdaj videl. Nemogoče je bilo, da se ne bi nalezel veselja in živahnosti, ki so ju mladi ljudje, ki so prišli v “mesto luči” – in ga napolnili z drugo svetlobo, ki so jo nosili v sebi – izlivali v obilju: v soseskah, nakupovalnih centrih, na podzemni železnici, na avtobusih, v barih, na zelenicah ali na betonu, v majhnih skupinah ali velikih, raznobarvnih, glasnih, zgovornih, več-karizmatskih poplavah ljudi, s simpatijo, ki je grela srce.
Ko sem se sprehajal med njimi, sem videl, da so prebivalci mesta bili malo zmedeni in malo radovedni. Če je bila Lizbona s svojo čarobno in nepopisno lepoto dar za mlade, niso bili mladi nič manj dar za mesto, ki bo ponosno, da se je milijon in pol mladih zbralo na praznovanje svoje vere v Kristusa, kar je nezaslišano.
Izjemno delo sta opravila portugalska Cerkev in Dikasterij za laike, družino in življenje, organizatorja dogodka. Prav tako mesto in njegovi predstavniki oblasti. Toda nedvomno je lovorjev venec pripadel mladim. Toda kdo bi si lahko predstavljal po treh letih hude pandemije in sredi institucionalne krize, kakršno doživlja Katoliška cerkev zaradi zlorab različnih vrst! Če je danes španski tisk posvetil pozornost primeru dekleta s 5-odstotnim vidom, ki trdi, da se ji je v zadnjih dneh povrnil vid, je zame pravi čudež živa vera teh mladih, izražena v njihovem značilnem jeziku ter z mnogimi drznimi in presenetljivimi gestami. Po eni strani so s petjem in plesom pokazali prekipevajoče navdušenje, vendar je bil najbolj simboličen trenutek – pravi osrednji dogodek tega dne – evharistično češčenje med vigilijo: več kot milijon ljudi je pokleknilo, ne da bi jim kdo to rekel, in v “oglušujoči” tišini častilo Tistega, ki ga imajo za “srce sveta”!
Nemogoče je bilo, da ne bi bil ganjen. In v tistem trenutku se nam je ob fadu pevca Carminha naježila koža: »Ti si zvezda, ki vodi moje srce/ Ti si zvezda, ki je osvetlila mojo pot/ Ti si znamenje, po katerem usmerjam svojo usodo/ Ti si zvezda in jaz sem romar«. In človek se sprašuje: kakšno silo privlačnosti ima lahko majhen kos hostije na tako veliko množico mladih, ki se razprostira na več kot 3 km dolgem polju (100 nogometnih igrišč).
Lahko bi si mislili, da so mladi, ki so se zbrali v Lizboni, dobri ljudje z urejenim življenjem, vljudni mladi, ki se ne umažejo s težavami drugih. Nič bolj narobe. Mednarodna skupina mladih se je več let trudila, da bi ustvarila umetniško sliko izjemne lepote in vizualne učinkovitosti na zelo velikem odru, nekakšnem velikanskem gradbenem odru, po katerem so izvajali različne prizore. Občutek vrtoglavice je bil stalen in izbira ni bila naključna: na vsaki postaji je kratko razmišljanje in veliko vizualnosti prikazovalo z grobo izraženo vrtoglavico, ki zaznamuje življenje današnjih mladih: odvisnosti, pomanjkanje smisla, negotova prihodnost, prezir do življenja, strupeni odnosi. Vse to je nosil križ ali bolje rečeno križani na ramenih, da bi bili spremenjeni v novo življenje.
Zagotovo so bili ključni trenutki tega svetovnega dneva mladih, tako kot prejšnjih, srečanja s papežem. Še ena uganka in značilnost tega dogodka: zakaj imajo mladi tako radi papeže, ne glede na njihov (papežev) značaj, naj bo tradicionalen, intelektualen ali reformatorski?
Poleg teh vrhuncev so program popestrili številni drugi dogodki, manjši, a nič manj pomembni, kot so glasbeni koncerti v glavnih delih mesta, srečanja po narodnostih, podelitev z ljudmi, ki so v Cerkvi vključeni na ravni župnij ali združenj, predvsem pa različne kateheze, ki so jih vodili mladi sami in na katerih so bili glavni govorniki škofje z različnih koncev sveta. Vse to so bile priložnosti za poglobitev gesla svetovnega dneva mladih: Vstati.
»Ne bojte se, bodite pogumni!« Zdi se, da je papež Frančišek s temi besedami nagovoril vso Cerkev. Pogum je nedvomno potreben. In mladi so poklicani, da so protagonisti.
Oni so sedanjost in prihodnost Cerkve, ki jo prenavlja Duh. Cerkve, ki, kot je Frančišek večkrat ponovil, želi biti dom za vse, brez izključitev, in pridobiti preroški zagon, ki jo preveva. Cerkve, ki hodi z novim zaupanjem, zaupanjem, ki ga najde v sebi in zunaj sebe: v Jezusu Kristusu. Cerkve, ki želi biti dom za vse človeštvo v vstali človeškosti Jezusa iz Nazareta, kot pravi znani teolog.
Morda sem malce optimističen, a v teh dneh sem videl mlado Cerkev, ki je presegla preizkušnjo ali je vsaj prepričana, da jo bo premagala. Tisoče in tisoče mladih, ki sem jih srečal v Lizboni, me je tega naučilo. Ne problematizirajo, niso prepolni kritike, nasprotno, nekaj (morda njihova čistost, izurjena v bolečini in negotovosti) jih vodi k temu, da se s srcem preprostih osredotočajo na bistvo vere. In kot pravi Učitelj, njihovo je nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,1-12).
V treh slikah povzemam vse, kar sem želel izraziti v tem članku: mladi hodijo, hodijo po vsej Lizboni (simbolu sveta), včasih izčrpani od vročine in utrujenosti, ki se je nabrala po nočeh, ko so malo spali. Mladi z vrtoglavico križa na ramenih, na katerem je zapisano vse njihovo trpljenje. Mladi, ki klečijo v češčenju in se zavedajo, da je v kosu kruha vse življenje, življenje, ki ne mine. Živa Cerkev, Cerkev od nekdaj, Cerkev danes in Cerkev prihodnosti.
Jesús Morán
