Norveška po 22. juliju ni več taka kot prej. Postali smo en sam narod, ki ga povezuje bolečina, a je poln upanja in ne popusti.
Oslo, 25. julija – Več kot 200.000 ljudi se je s pohodom »z baklami« spomnilo vseh mrtvih in ranjenih v petkovem atentatu in tako dokazalo, »da nas take razmere ne pritiskajo k tlom, temveč, ravno nasprotno, spodbujajo solidarnost, sočutje in bližino med vsemi. To že doživljamo. Tako je zapisala Helga Koinegg, Avstrijka, ki živi v fokolaru v Oslu na Norveškem že 22 let. V svoji pripovedi nadaljuje: »Zaradi varnosti so se namesto za bakle odločili za vrtnice. V kratkem so cvetličarne ostale brez vrtnic. Pohoda so se hoteli udeležiti tudi vsi moji sodelavci.« Helgina pisarna je v bližini zdravstvenega urada, 500 metrov od sedeža za zdravje in zdravstveno oskrbo, ki ga je popolnoma uničil petkov avtomobil-bomba. Toda Elma, Nemka, ki dela zunaj Osla, je preskrbela 200 vrtnic za Helgine sodelavce. »Šli smo na pot s cvetjem, ki smo ga delili mimoidočim. Srečanje z vsakim človekom je bila priložnost za globok stik, v vseh je prevladovala misel: Nismo več Norvežani, Afričani, tisti z Bližnjega vzhoda, muslimani … Norveška po 22. juliju ni več taka kot prej, postali smo en sam narod, ki ga povezuje velika bolečina, a imamo upanje, da se bomo dvignili.
Tistega večera so se ulice napolnile z edinostjo: bilo nas je 200.000. Otroci, odrasli, mladi, stari, tujci in Norvežani, vsi zedinjeni.«
Nekdo je povedal, da tako velike in lepe manifestacije na Norveškem ni bilo od konca 2. svetovne vojne, ko se je kralj znova vrnil v svojo državo. »Naši očetje so rekli: Nikoli več novega 9. aprila (datum napada na Norveško leta 1940, op. ur.) in mi pravimo: Nikoli več novega 22. julija,« je povedal norveški premier Jens Stoltenberg na žalni slovesnosti za žrtvami. »Med stavki, ki jih je bilo mogoče slišati te dneve,« nadaljuje Helga, »so tudi precej neobičajni, saj smo slišali med drugim tole: ‘Če nekdo lahko tako zelo sovraži, koliko bolj lahko mi, ki smo skupaj, odgovorimo z ljubeznijo?’«
»Oslo je ranjeno,« je zapisala Maddalena Maltese v reviji Città Nuova (italijanski različici Novega sveta), »a kljub solzam se mesto, zlasti pa celotna država ne upognejo. Pred bolnišnicami so vrste ljudi, ki želijo darovati kri, zlasti kri redkejših skupin. Pred luteransko stolnico je na tisoče sveč v spomin na žrtve. Vsi govorijo o junaštvu ljudi, ki so šotorili nasproti otoka Utøya. Takoj ko so zaslutili, kaj se dogaja, so pohiteli s čolnom nanj, da bi rešili mlade. V nedeljo so bile luteranske in katoliške cerkve odprte za rekvijem, molitev, ki ni v skladu z luteransko tradicijo, a ljudje so množično prihajali k molitvi. Veliko mladih je prosilo za osebni pogovor z duhovnikom, prižgalo v cerkvi svečo ali prineslo cvetje. V majhnih skupinah smo se srečevali po domovih in se spominjali dogodkov. Tako so storili v soboto zvečer tudi člani Gibanja fokolarov v Oslu. »Gotovo, ljudje so v šoku,« pravi Katarina Miksits, Švedinja, ki že 15 let živi v fokolaru v Oslu, v intervjuju za Città Nuovo. »Še zdaj ne verjamemo in nihče si ni mogel misliti, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega. Tukaj nimajo telesnega stražarja niti ministri. Naša družba je mirna in nikakor nočemo spreminjati tega«.
»Skupaj lažje prenašamo bolečino,« je povedal med shodom Eskil Pedersen, vodja podmladka laburistične stranke (AUF), »vendar si nismo bili nikoli tako blizu kot danes. Nikoli nismo bili tako zedinjeni. V tej edinosti se bomo še naprej bojevali za vrednote, ki so tako pomembne za Norveško. Mladi na Utøyi so verjeli vanje. Skupaj so hoteli narediti iz Norveške in sveta boljši kraj. Bili so skupaj zaradi pravičnosti, solidarnosti, enakosti in proti rasizmu. Doživeli smo nacionalno tragedijo. Sovraštvo in želja po maščevanju sta naravna odziva. A mi smo na Norveškem. In ne smemo se maščevati. Vzete so nam bile nekatere od najlepših vrtnic, a pomladi ni mogoče ustaviti.«
Vir: www.focolare.org
