Uvodnik o. Bojana Ravbarja v majsko številko revije Novi svet

Takoj pod sliko je zvočni posnetek, ki predstavi majsko številko revije.

Še otrok, kot pastirček sem ob večerih majnika hitel s paše, da pravočasno pridem k šmarnicam.
Nepozabni večeri. Zagledan v Marijin oltar sem nekoč za trenutek omahnil brez zavesti. Da,
ljubezen do nebeške Matere je bila, takrat še v otroškem srcu, nekaj posebno lepega, kar je rastlo
iz leta v leto in me v starosti navdaja s tako žlahtnimi občutki. Za nič na svetu se temu ne bi
odrekel. Vseeno včasih vznikne vprašanje, ali zares ljubim Marijo in ali jo imam dovolj rad.
Nekaj posebnega je prav v zadnjih desetih letih, ko mi je “podarjeno” božjepotno svetišče v
Strunjanu. Oltarna slika nebeške Matere, ki sedi na podrtiji cerkve in pozorno posluša. Prava
mama, zazrta v svojega otroka, čeprav še ne zna govoriti in le nekaj žgoli. Mati posluša s srcem!
Z nebogljenim žgolenjem bi ji tudi jaz nekaj povedal, preprosto kakor otrok, ki ne zna ovinkariti:
»Mama, rad te imam.« In vsakič občutim, da mi vrača s tisto ljubeznijo, ki jo je imela in jo ima
do Sina. S tem mi pomaga, da se v meni krepi ljubezen, vsaj nekoliko podobna njeni.
Ko se v naši cerkvi “sprehajam” od slike do slike, se zbujajo misli in hrepenenja iz leta 2003,
leta rožnega venca. V meni še živi doživetje, ko nam je ob kongresu Chiara Lubich s srcem
spregovorila o Božji in naši Materi ter nas povabila, da postanemo ta živa molitev in tako
zgradimo živo svetišče Mariji. Slike v naši cerkvi so kot nalašč. Pravi Marijin evangelij, ki mi jo
približa, vso zame, za vse nas. Vse od rojstva in še prej, od stiske, ki je prešinjala srci Ane in
Joahima, ko dolgo nista imela otrok. Nato njena rast in sveti trenutek poroke z Jožefom ter
oznanjenje. Vsa zajeta v misterij – skrivnost Boga, ki se izniči in se kot vsak otrok razvija in
raste pod materinim srcem. A Marija tako rekoč pozabi na ta izjemni čudež in pohiti k Elizabeti,
da ji je blizu v dneh, ko bo rodila. Srečanje, ko iz dveh duš, odprtih Bogu, privrejo nesmrtne
besede: »Blagor ji, ki je verovala!« in »Velike reči mi je storil On, ki ga bodo blagrovali vsi
rodovi«. Tu najdem napoved o sebi, o slehernem izmed nas. Nato rojstvo v Betlehemu, poklon
modrih, starčka Simeon in Ana in beg pred okrutnim Herodom, vse do dvanajstletnega, ki ostane
v jeruzalemskem templju. Sledi prvi čudež, čudež ob čudežu, ki od zarje stvarjenja bogati in
ohranja človeštvo: zakon, družina. In tu požirek žlahtne kaplje. Zatem križanje, ko mati sprejme
oporoko. Odslej le “žena” in apostol, ki mu je zaupana kot Mati. Ne morem mimo stotnika,
pogana, ki se mu ob tem umiranju odprejo oči in srce, da izpove: »Ta je zares Božji sin.« Oči
hitijo naprej, kot bi jih gnalo srce, željno božanskih doživljanj. Binkoštna dvorana. V njenem
srcu je srce Matere, kot bi prav ono izzvalo prihod Duha v to še nebogljeno jedro Cerkve. Ogenj,
ki se bo razvnel za vse čase in do koncev sveta.
Zatem utihne glas o Mariji. Le zaslutimo lahko, kaj sta si povedala z apostolom Janezom, ki ji je
postal sin. Tudi zanjo pride tista ura, ko ji ne bo prizaneseno, kakor ne Sinu. Ob upodobitvi, ko je
zaspala, se rad ustavim in jo vsakič prosim za tisto uro, ki ne uide nikomur. Zato jo neštetokrat
prosim za najbolj pomembna trenutka: za “zdaj”, ki je edini v mojih rokah, in za “našo uro”. Od
nje zavisi moja in vseh nas večnost. Marija jo je že dosegla in tam, “četrta v Trojici”, čaka na
nas.
Bojan M. Ravbar

Ob upodobitvi, ko je zaspala, se rad ustavim in jo vsakič prosim za tisto uro, ki ne uide
nikomur.