Pričevanje zdravnika iz Burundija, ki si zaradi krščanske ljubezni prizadeva poskrbeti za najtežje bolnike, čeprav to ni njegova dolžnost.
»Sem zdravnik in delam v javni bolnišnici. Nekega dne nam je policija pripeljala človeka z dvema strelnima ranama na nogah. Takega bolnika noče sprejeti nobena bolnišnica, saj je tat, ki so ga ujeli pri ropu. V hudem spopadu s policijo je bil težko ranjen in pripeljali so ga k nam.
Na postelji je bil skoraj nepremičen in nihče mu ni pomagal, niti starši se niso oglasili, ker so izvedeli, da je kradel, tak je tu običaj.
V večini afriških bolnišnic je naloga sorodnikov, da bolnikom prinašajo hrano, jim perejo obleke in jim pomagajo pri vsem, kar potrebujejo. Če ni družine, je bolnik popolnoma prepuščen samemu sebi. Osebje bolnišnice je zadolženo samo za opravljanje zdravstvene nege.
Poleg tega pa drugi bolniki in samo osebje niso obzirni do takšnega hudodelca. Zelo težko pride do hrane in ker je ves čas na postelji, so tudi vonjave zelo neprijetne.
Policijskemu komisarju sem se pritožil, ker nam je poslal človeka, ki mu ne želi nihče pomagati. »To je delo medicinskega osebja!«, mi je grobo odvrnil.
Na misel mi je prišlo, da je v drugih državah skrb za bolnika dolžnost zdravstvenega osebja. Poskusil sem razložiti sodelavcem, da se moramo zanimati za tega bolnika, a jih nisem uspel prepričati.
Poskusil sem razložiti bolnikom, da je treba sprejeti tega bolnika. Resnici na ljubo, je bil uspeh boren.
Potem sem se vprašal: »Prosim druge, kaj pa jaz? Kaj storim zanj? Da, predpišem mu zdravila, dam mu prostor na oddelku. Toda to je samo moja dolžnost. Zdaj moram sam narediti to, kar sem prosil druge: narediti več kot samo najnujnejše.«
Bolnika sem potegnil s postelje in ga umil. »Oh! Že dva meseca se nisem mogel umiti!« je vesel vzkliknil in dodal: »Kako prijetno je začutiti sončne žarke na koži!« Enega od delavcev sem prosil, naj opere njegovo obleko v zameno za majhno plačilo. Z drugim sodelavcem sva zamenjala vzmetnico, ki je bila zelo slaba. Na koncu sem pustil nekaj denarja samemu bolniku, če bi kaj potreboval.
Moje ravnanje je obrodilo sadove. Delavci so sami od sebe redno odstranjevali njegove odpadke. Drugim bolnikom se je smili, zato so tudi z njim delili hrano.
Čez nekaj časa je zapustil bolnišnico. Zadovoljen je bil. Povedal mi je, da ne bo več kradel. Celo izpolnil je moj nasvet in šel najprej na policijo, da bi ga obsodili. Razumel je, da mora za svoja dejanja odgovorno sprejeti kazen.«
Dr. H.L. (Burundi)