Ob pripravi na veliki teden naj nas spremlja nekaj Chiarinih misli.
[…] Ni vstajenja brez smrti. Ni Jezusovega veselja brez ljubezni do Zapuščenega Jezusa.
Ni Jezusovega veselja, če ne ljubimo bolečine.
Če v nas ni vstajenjskega veselja, pomeni, da Zapuščeni Jezus ni več ideal našega življenja, našega sedanjega trenutka. Na njegovem mestu je delo, naš jaz, ki hoče živeti, ko bi moral umreti, ali študij, dejavnosti, reči, ljudje …
Veselje, ki ga Jezus hoče od nas, je namreč posebno: to je veselje Vstalega Jezusa, ki vzcvete iz bolečine, pride iz odpovedi, spremlja ljubezen.
In to veselje je nalezljivo, vidimo ga, druge prevzame, privlači in spreobrača. Torej ni narejeno veselje, ni zunanji videz, ki si ga nadenemo, da bi varali sami sebe in druge.
Da bo to veselje v nas, moramo torej izbrati Njega, vsak dan obnoviti ta izbor in ga ljubiti ves dan: v bolečinah, ki nas doletijo, v odpovedih, v mrtvenju, ki ga zahteva naše krščansko življenje, v pokori, brez katere ne moremo biti.
Ljubiti Zapuščenega Jezusa, da bo v nas živel Jezus. Jezus se je v zapuščenosti ves daroval; v duhovnosti, ki ima za središče Njega, mora v polnosti sijati Vstali Jezus, veselje pa mora za to pričati.¹
[…] Vedno je potrebno velikodušno in brez obotavljanja objemati Njega, ki se kaže v vsakodnevnih bolečinah, odpovedih, ki so povezane s krščanskim življenjem in vsemi krepostmi. Tedaj Vstali (za katerega upamo, da je že v nas po milosti) izžareva ves svoj sijaj; darovi njegovega duha pritekajo v naše duše; to je vedno nova Velika noč; Jezus živi v polnosti v vsakem izmed nas.
Če pa Jezus živi v meni in tudi v mojem bratu, je jasno, da smo že eno, da smo popolnoma eno, kadar se srečamo.
In kaj je omogočilo vse to? Ljubezen do Zapuščenega Jezusa.²
Chiara Lubich
¹ Iz CHIARA LUBICH, Edinost in zapuščeni Jezus, Novi svet, Ljubljana, 1987, str. 96.
²Prav tam, str. 112-113.
