Ponedeljek 28. 3. 2022, ob 11.00

Pogrebno slovo od Miklavža – Nika Hribarja s sv. mašo na Ljubljanskih Žalah (Sv. Križ).
Uro pred sv. mašo se bo možno od pokojnika posloviti v omenjeni cerkvi.

Pogrebni sveti maši bo možno prisostvovati tudi v neposrednem prenosu s klikom na povezavo:

Miklavž – Niko Hribar

V Beogradu, v bolnišnici, v ponedeljek, 14. marca 2022, zvečer (na dan smrti Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja Fokolarov), je za posledicami možganske kapi, v Gospodu preminil Miklavž Niko Hribar, vodja moškega fokolarja v Beogradu.

V četrtek 17. marca so se od njega poslovili v Beogradu, kjer je v katedrali Marijinega vnebovzetja mašo za pokoj njegove duše daroval msgr. Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit skupaj z msgr. Luciano Surianijem, apostolskim nuncijem v Republiki Srbiji in drugimi duhovniki katoliških (nad)škofij v Republiki Srbiji.

Miklavž Niko Hribar se je rodil 17. oktobra 1954 v Ljubljani očetu Zoranu Hribarju in materi Elizabeti, roj. Obereigner. Bil je četrti in najmlajši otrok v družini z dvema sestrama, Moniko in Angeliko, ter bratom Alešem.

Po vojni je bil oče v montiranem političnem procesu (Nagodetovem procesu) obsojen na 18 let zapora, mati, ki je takrat že imela tri otroke, pa je bila izpuščena, a so ji zaplenili stanovanje in se je bila prisiljena vrniti svoji materi. Eno leto pred Nikovim rojstvom je bila v Jugoslaviji razglašena amnestija, zato se je oče Zoran srečno vrnil domov iz krivičnega ujetništva. Kot sin industrialca Dragotina Hribarja je bil vajen nekaj boljših življenjskih razmer, vendar sta mu vojna in socialistična revolucija »pomagali« živeti kot proletar in še vedno brezposeln, saj kot nekdanji politični zapornik ni mogel delati v šoli, kjer je nekoč učil matematiko. Tako je vsa družina živela od materinega umetniškega talenta. Obdelovala je izdelke iz gline, lesa in brona, njen oče pa je prispeval, kolikor je mogel, z zasebnimi urami matematike.

Niko je spoznal karizmo enotnosti Chiare Lubich, Gibanje Fokolarov, prek svoje sestre Angelike, ki je odšla v Rim s skupino mladih v zgodnjih šestdesetih letih. Ko je Niko leta 1972 končal gimnazijo v Ljubljani, je moral narediti pomembne korake, da je lahko odšel v Loppiano v Italiji na Mednarodno šolo za fokolarine. Po Loppianu se je leta 1974 vrnil v Ljubljano in se vpisal na Fakulteto za gradbeništvo, kjer je pridobil naziv inženir gradbeništva. Leta 1979 je odšel na služenje vojaškega roka v Leskovac, po vrnitvi iz Leskovca pa se je vrnil na delo gradbenega inženirja v Ljubljano. Od 1983 do 1985 je živel v Fokolaru v Novem Sadu. Leta 1985 je prispel v Križevce, ker je takrat križevački škof msgr. Slavomir Miklovš Gibanju fokolarov dal v uporabo svojo rezidenco in tam intenzivno delal na pripravi prostorov, da bi se lahko julija 1986 odprl center Mariapoli. Kasneje je ta kraj postal duhovno središče Gibanja fokolarov – Marijinega dela. Niko sam je v veliki meri spremljal celotno obnovo in rekonstrukcijo objektov, delal pa tudi konkretno na gradbišču.

Leta 1990 je soustanovil ARBI d. o. o. na Kaptolu v Zagrebu, ki deluje še danes, njegova glavna dejavnost pa je arhitekturno projektiranje. Niko je s svojim strokovnim znanjem in veščinami vodenja podjetja kot direktor, v njem pa je delal več kot 30 let, veliko prispeval k napredku poslovanja in preživetju podjetja. Med drugim je sodeloval pri prenovi zagrebške katedrale, svoje poslanstvo na Hrvaškem pa je opravljal 32 let.

Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Beogradu in bil soodgovoren za Gibanje Fokolarov v Republiki Srbiji. Kot predani fokolarin je bil tudi tajnik Društva menihov in redovnic v Republiki Srbiji. Več let je kot strokovni sodelavec in član odbora za obnovo Marianuma sodeloval pri prenovi katedrale Marijinega vnebovzetja v Beogradu in okoliških objektov. Njegov prefinjen odnos do arhitekture in umetnosti je bil še posebej očiten v ljubiteljski fotografiji.

Kakor je živel in delal v veselju, doslednosti in nevsiljivosti, tako je odšel v večnost: tiho, veselo in z velikim zaupanjem v Gospoda.

*povzeto po zapisu Beograjske nadškofije