Ne imeti raje in ne pričakovati plačila: to je preprost, a revolucionaren recept Chiare Lubich za ljubezen, ki lahko spremeni svet – tudi danes.
»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5,17) (Ta stavek) govori […] o ’novem človeku’ (prim. Ef 4,24), ki se je po krstu in daru vere zasidral v nas […] in z njim nov način gledanja na stvari, delovanje, ljubezen. […]
Kakšna je ta ljubezen? […] Ker je deležnost pri sami Ljubezni, ki je v Bogu, ki je Bog, se razlikuje od človeške ljubezni na brezmejne načine. Zlasti pa v dveh vidikih: človeška ljubezen dela razlike, je delna, ljubi nekatere brate, na primer tiste svoje krvi, učene, bogate, lepe, slavne, zdrave, mlade …; ljudi določene rase ali določenega stanu, ne ljubi pa, vsaj ne tako, drugih. Božja ljubezen pa ljubi vse, je vesoljna.
Druga razlika je v tem, da v človeški ljubezni po navadi ljubimo, ker smo ljubljeni; tudi ko gre za čisto ljubezen, ljubimo v drugem nekaj sebe. V človeški ljubezni gre vedno za nekaj sebičnega. Ali čakamo, da bomo ljubili, ko nas k temu nagiba interes ali čakamo, da bomo ljubljeni. Božja, nadnaravna ljubezen, pa je zastonjska, ljubi prva.
Če torej hočemo pustiti živeti ’novega človeka’ v sebi, če hočemo, da bo v nas prižgan plamen nadnaravne ljubezni, moramo tudi mi ljubiti vse in ljubiti prvi. Skratka, biti moramo kot Jezus, drugi Jezus. Jezus je umrl na križu za vse: njegova ljubezen je vesoljna. In s tisto smrtjo je ljubil prvi.
Chiara Lubich
(med telefonsko konferenco, Rocca di Papa, 8. januarja 1987)
Iz: Amare tutti, amare per primi, v: Chiara Lubich, Conversazioni in collegamento telefonico, str. 269. Città Nuova Ed., 2019.