Maria Voce in Giancarlo Faletti sta se v soboto, 3. septembra, srečala v Londonu s skupnostjo Gibanja Velike Britanije.
Petsto jih je prišlo iz Anglije, Škotske, Galesa in še predstavniki iz Irske v Friends House v Londonu v mestni četrti Euston. Nekateri so potovali tudi po deset ur, da ne bi zamudili tega sestanka.
Lesley, anglikanska fokolarina, je v uvodu v dokumentarni film o obiskih Chiare Lubich na Angleškem, spomnila, kako so jo prizadeli nedavni nemiri v londonskih četrteh, ki so posledica sekularizirane kulture, »poviševanja jaza« in kar pogosto pripelje do še hujših stvari.
Sledila so pričevanja Eddie iz Škotske, Lucy in Davida iz Galesa, Ann iz Anglije. Čeprav se njihove zgodbe nanašajo na različna področja (ekumenski dialog, medverski dialog, duhovna oskrba ostarelih), se vtisnejo zaradi svoje globine in konkretnosti. Par iz Konga, ki zdaj živi na Angleškem, pa je pripovedoval o begu pred vojno, o težkem prilagajanju na novo okolje in o njunem odnosu, ki sta ga rešila pred propadom, ko vedno na novo odkrivata medsebojno ljubezen, ki jo predlaga živeti evangelij. Vrhunec popoldanskega programa je bil govor Marie Voce in Giancarla Falettija, ki sta odgovarjala na številna vprašanja občinstva. Najprej o tem, kako dati nov impulz ekumenizmu. Maria Voce je povedala: »Morda je potreben nov začetek.« Vsakega je povabila, naj v Cerkvi, ki ji pripada, zbudi »željo izkusiti dar, ki nam ga je Bog podelil, da bi si zaželeli doseči bratstvo«.
Veliko so govorili tudi o nemirih, ropanju trgovin, uporu, ki so se začeli na obrobju Londona in se razširili po vsej državi. Po letih prizadevanja za edinost se je marsikomu zdelo, da je vse izgubljeno, kakor bi to nasilje izničilo vsak polet. Kako upati v takih okoliščinah? »In vendar,« Maria Voce pove s polnim zaupanjem, »imam še naprej upanje. Po mojem nasilje izraža veliko praznino, potrebo po ljubezni; to je zelo velika potreba po upoštevanju, čeprav na zgrešen način.« Skratka, to je izziv, »a če odgovorimo s svojo ljubeznijo, lahko ustvarimo večjo dobrino«, kakor velja za »veliko ljudi, ki so se odzvali in se povezali, da bi dali pozitivne signale«. Giancarlo Faletti je dejal: »Družba se mora vprašati, kakšne kulturne vrednote in vzore predlaga. Mi lahko prinesemo naše vrednote. To je vabilo, naj damo še več.«
V vprašanjih so se dotaknili tudi odklanjanje Boga v družbi. Maria Voce na to odgovarja: »Nisem še našla koga, ki bi mi rekel, da noče biti ljubljen. Boga lahko damo tudi samo prek ljubezni. (…) Poklicani smo, da skupaj pričamo, in to je za vse ljudi vseh verstev, tudi za neverujoče. Vrednote, ki so po našem veljavne, damo na razpolago drugim, da bi gradili bratstvo.«
Drug zelo pomemben poudarek je bil na razumevanju žrtve: misel o “znati izgubljati” v duhovnosti edinosti bi bila lahko v anglosaški kulturi napačno razumljena. Maria Voce je povedala: »V naši duhovnosti govorimo o tem, da je treba znati izgubljati, a tudi o polnosti. Če nekaj podarim, izgubim, ker sem naredila dejanje ljubezni, in tako se obogatim. Dajemo in pridobivamo. To je matematika Boga, ki ga ni mogoče premagati v velikodušnosti.«
Veselje v dvorani je bilo očitno, vsi so se hoteli rokovati z obema, se slikati za spomin.
Naj navedemo samo nekaj vtisov udeležencev: »To je novo obdobje, tu je prihodnost«, »Včasih sem pesimistka, a sem se nalezla njunega optimizma«, »To je nova pomlad.«
Lesley, anglikanska fokolarina, je v uvodu v dokumentarni film o obiskih Chiare Lubich na Angleškem, spomnila, kako so jo prizadeli nedavni nemiri v londonskih četrteh, ki so posledica sekularizirane kulture, »poviševanja jaza« in kar pogosto pripelje do še hujših stvari.
Sledila so pričevanja Eddie iz Škotske, Lucy in Davida iz Galesa, Ann iz Anglije. Čeprav se njihove zgodbe nanašajo na različna področja (ekumenski dialog, medverski dialog, duhovna oskrba ostarelih), se vtisnejo zaradi svoje globine in konkretnosti. Par iz Konga, ki zdaj živi na Angleškem, pa je pripovedoval o begu pred vojno, o težkem prilagajanju na novo okolje in o njunem odnosu, ki sta ga rešila pred propadom, ko vedno na novo odkrivata medsebojno ljubezen, ki jo predlaga živeti evangelij. Vrhunec popoldanskega programa je bil govor Marie Voce in Giancarla Falettija, ki sta odgovarjala na številna vprašanja občinstva. Najprej o tem, kako dati nov impulz ekumenizmu. Maria Voce je povedala: »Morda je potreben nov začetek.« Vsakega je povabila, naj v Cerkvi, ki ji pripada, zbudi »željo izkusiti dar, ki nam ga je Bog podelil, da bi si zaželeli doseči bratstvo«.
Veliko so govorili tudi o nemirih, ropanju trgovin, uporu, ki so se začeli na obrobju Londona in se razširili po vsej državi. Po letih prizadevanja za edinost se je marsikomu zdelo, da je vse izgubljeno, kakor bi to nasilje izničilo vsak polet. Kako upati v takih okoliščinah? »In vendar,« Maria Voce pove s polnim zaupanjem, »imam še naprej upanje. Po mojem nasilje izraža veliko praznino, potrebo po ljubezni; to je zelo velika potreba po upoštevanju, čeprav na zgrešen način.« Skratka, to je izziv, »a če odgovorimo s svojo ljubeznijo, lahko ustvarimo večjo dobrino«, kakor velja za »veliko ljudi, ki so se odzvali in se povezali, da bi dali pozitivne signale«. Giancarlo Faletti je dejal: »Družba se mora vprašati, kakšne kulturne vrednote in vzore predlaga. Mi lahko prinesemo naše vrednote. To je vabilo, naj damo še več.«
V vprašanjih so se dotaknili tudi odklanjanje Boga v družbi. Maria Voce na to odgovarja: »Nisem še našla koga, ki bi mi rekel, da noče biti ljubljen. Boga lahko damo tudi samo prek ljubezni. (…) Poklicani smo, da skupaj pričamo, in to je za vse ljudi vseh verstev, tudi za neverujoče. Vrednote, ki so po našem veljavne, damo na razpolago drugim, da bi gradili bratstvo.«
Drug zelo pomemben poudarek je bil na razumevanju žrtve: misel o “znati izgubljati” v duhovnosti edinosti bi bila lahko v anglosaški kulturi napačno razumljena. Maria Voce je povedala: »V naši duhovnosti govorimo o tem, da je treba znati izgubljati, a tudi o polnosti. Če nekaj podarim, izgubim, ker sem naredila dejanje ljubezni, in tako se obogatim. Dajemo in pridobivamo. To je matematika Boga, ki ga ni mogoče premagati v velikodušnosti.«
Veselje v dvorani je bilo očitno, vsi so se hoteli rokovati z obema, se slikati za spomin.
Naj navedemo samo nekaj vtisov udeležencev: »To je novo obdobje, tu je prihodnost«, »Včasih sem pesimistka, a sem se nalezla njunega optimizma«, »To je nova pomlad.«
