»Gen 3 merijo zelo visoko …
Ne računajo samo na svoje sile,
ampak v prvi vrsti na sile nebes, na Boga.
Opazili so, da so v svetu, v zgodovini
svetniki tisti, ki so najgloblje vplivali na ljudi:
pritegnili so množice,
pripeljali veliko ljudi k Bogu,
spremenili svet na socialnem področju.
In glejte, kaj so si zamislili storiti gen 3.
Biti hočejo – in naj vas to ne preseneti –
generacija svetnikov.«
Chiara Lubich
Gibanje Gen 3
Tako je Chiara Lubich označila tretjo generacijo Gibanja fokolarov leta 1992, ko je govorila v mondoviziji na njihovem svetovnem superkongresu.
To je drzen projekt in privlačna pustolovščina, ki izvira iz živetega evangelija in se konkretizira v vsakodnevnih izbirah, te pa zahtevajo pogum in hojo proti toku.
Od leta 1970, ko je nastalo gibanje gen 3, otroci in najstniki od 9 do 17 let različnih narodov, ras in kultur, so z navdušenjem sprejeli ideal edinosti. Njihov namen je prinašati revolucijo ljubezni v ves svet, zlasti med otroke in najstnike in uresničiti Jezusovo oporoko: “Da bi bili vsi eno”, ne glede na večje ali manjše ovire.
Opirajo se na nezadržno moč ljubezni in se vztrajno trudijo za ustvarjanje edinosti doma, v šoli, na igriščih, s prijatelji. Morda prav zato, ker to delajo s preprostostjo in spontanostjo, značilni za njihova leta, uspejo doseči tisto, kar se odraslim zdi ‘čudež’: starši, ki znova zaživijo svojo odnos, sošolci, ki izstopijo iz osamljenosti, odrasli, ki znova postavijo Boga na prvo mesto v svojem življenju, ker se jih je dotaknilo prepričanje, dejanje otroka. In drugi otroci vprašajo, kakor odrasli: “Lahko tudi jaz živim kot ti?”
Otroci za edinost
Tako se okoli gen 3 zbira veliko število dečkov in deklic, ki želijo z njimi deliti isti življenjski slog. Tako gradijo širše gibanje Otroci za edinost. Gen 3 so njihovi animatorji. Skupaj hodijo po različnih poteh, ki jih imenujejo ‘stezice’ in se razvijejo v lokalne in svetovne iniciative za gradnjo zedinjenega sveta. http://www.teens4unity.net/
Otroci za edinost so različnih ras in jezikov, pripadajo različnim Cerkvam, a tudi nekrščanskim verstvom ali kulturam brez verskega prepričanja. 150.000 jih je, so v 182 državah.
Prepričani so, da lahko samo ljubezen spremeni svet. Hočejo, da postane Jezusovo vabilo v evangeliju: “Ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil,” resničnost med vsemi ljudmi na svetu.
Njihov namen je udejanjati vesoljno bratstvo tako, da začenjajo v svojih mestih in okoljih, v katerih živijo. Hodijo po vseh možnih poteh, da bi se rušile ovire in ločitve, prepričani, da bo človeštvo ena sama velika družina.
Živijo zlato pravilo: “Ne stori drugim, kar ne bi hotel, da je storjeno tebi”, ki ga najdemo v vseh svetih knjigah glavnih verstev sveta. To pravilo vabi, da ljubimo konkretno in prvi vse. Izkusili so: ko ga živijo, lahko prispevajo k uresničenju zedinjenega sveta.
Živijo in širijo novo kulturo, to je kulturo dajanja in podelitve. Živijo svetovno skupnost dobrin, v kateri – kot v veliki svetovni družini – tisti, ki ima več, daje v skupnost s tistim, ki nima.
Pobude
Stezice za edinost: otroci in najstniki pripravljajo srečanja in shode v šolah, da bi spoznali številne druge otroke s svojim življenjskim slogom, uporabljajo glasbene skupine, pesmi in umetniške predstave, da bi govorili o miru in o edinosti; pripravljajo športna tekmovanja, igre in razvedrilne dejavnosti, ki ohranjajo telesno zdravje in pomagajo ustvarjati nove odnose; pripravljajo ekološke akcije; animirajo pohode za mir, so protagonisti lokalnih in svetovnih akcij.
Projekti dajanja: podpirajo 30 majhnih dejavnosti v prid svojih bolj revnih vrstnikov, ki živijo v državah v vojni (v 27 državah).
Šolske potrebščine: mreža med šolami, ki se je začela leta 2002. Prek spletne strani si razredi različnih držav dopisujejo in delijo med seboj kulturo, izročilo in pobude, ki že potekajo, za ustvarjanje zedinjenega sveta. S fondom solidarnosti lahko razredi, ki to želijo, prispevajo za štipendiranje otrok v manj razvitih državah.
http://www.school-mates.org/
Gen 4 – Gen 5
Ti so posebej občutljivi za ljubezen, naučijo se jo živeti iz zgleda tistih, ki živijo duhovnost edinosti, odkrivajo, da jih ta ljubezen, če je medsebojna, vodi do Jezusove navzočnosti med njimi, naučijo se ga spoznavati in z njim vzpostavljajo preprost in neposreden odnos.
Na mednarodnih srečanjih prihajajo v stik z otroki in odraslimi različnih kultur in verstev, še majhni izkušajo, da so vsi otroci istega Očeta in se tako naravno odpirajo svetovnosti.

S to kocko ljubezni spoznavajo sošolce, prijatelje in sorodnike: tako so celotni razredi in šole, župnijske skupine in vzgojni projekti kocko sprejeli za svojo.
Posebej jih ljubezen spodbuja, da živijo kulturo dajanja, in to na veliko načinov: dati nasmeh, pomoč, delati družbo, podeliti malico, potolažiti, razveseliti, pomagati revežem, odpustiti … Tako odkrivajo tole: »Ko ljubimo, smo srečni, in če ljubimo vedno, smo vedno srečni!«
Vir: www.focolare.org