»V tebi je izvir življenja.«
(Ps 36, 10) pps otroci najmlajši čb b

[…] Ta svetopisemska beseda nam pove nekaj tako pomembnega in bistvenega, da je orodje sprave in občestva.
Predvsem nam govori, da je vir življenja en sam in to je Bog. Iz njega, iz njegove stvariteljske ljubezni, se rojeva vesolje in v njem ustvarja človeku domovanje.
On nam daje življenje z vsemi njegovimi darovi. Psalmist, ki pozna pustoto in suhoto puščave in ve, kaj pomeni izvir vode, z življenjem, ki se razcveti ob njem, ni mogel najti lepše podobe, da opeva stvarstvo, ki se kakor reka poraja iz Božjega naročja.
Zato nam iz srca privre pesem hvale in hvaležnosti. To je prvi korak, ki naj ga naredimo, prvi nauk, ki naj si ga vzamemo iz psalmistovih besed: hvalímo Boga in se mu zahvaljujmo za njegovo delo, za čuda vesolja in za živega človeka, ki je njegova slava in edino bitje, ki mu more reči:
»V tebi je izvir življenja.«

Toda Očetovi ljubezni ni bilo dovolj, da je izrekel Besedo, po kateri je bilo vse ustvarjeno. Hotel je, da si njegova Beseda privzame naše meso. Bog, edini pravi Bog, je postal človek v Jezusu in na zemljo prinesel izvir življenja.
Vir vsega dobrega, vir vsakega bitja in vsake sreče je prišel prebivat med nas, da bi nam bil tako rekoč na dosegu rok: »Prišel sem,« pravi Jezus, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«1 On je s seboj napolnil vsak čas in vsak prostor našega bivanja. In hotel je ostati z nami za vedno, da bi ga lahko prepoznavali in ljubili pod najrazličnejšimi oblekami.
Včasih nam pride na misel: »Kako lepo bi bilo živeti v Jezusovem času!« Da, njegova ljubezen je iznašla način, da je ostal ne le v nekem majhnem kotičku Palestine, ampak na vseh krajih sveta: navzoč je v evharistiji, kakor je obljubil. In tam se lahko odžejamo, da hranimo in prenavljamo svoje življenje.

»V tebi je izvir življenja.«
Drugi izvir, iz katerega naj črpamo živo vodo Božje navzočnosti, je brat, sestra. Vsakega bližnjega, zlasti najbolj potrebnega, ki gre mimo nas, če ga ljubimo, moramo imeti ne za uživalca naše dobrote, ampak za našega dobrotnika, ker nam prinaša Boga. Ko v njem ljubimo Jezusa (»Lačen sem bil … žejen sem bil … tujec sem bil … v ječi sem bil …«),2 prejmemo v zameno njegovo ljubezen, njegovo življenje, kajti on sam, ki je navzoč v naših bratih in sestrah, je izvir tega življenja.

Vodnjak, poln vode, je tudi Božja navzočnost v nas. On nam vedno govori in na nas je, da poslušamo njegov glas, to je glas vesti. Kolikor bolj se trudimo ljubiti Boga in bližnjega, toliko močnejši je njegov glas in preglaša vse druge glasove.
Vendar je še poseben trenutek, ko lahko kar najbolj črpamo iz njegove navzočnosti v nas. To je takrat, kadar molimo in skušamo iti v globino v neposrednem odnosu z njim, ki prebiva na dnu naše duše. Molitev je kakor globoka vodna žila, ki se nikoli ne posuši, nam je vedno na razpolago in nas lahko v vsakem trenutku odžeja. Da bi našli ta izvir, čeprav sredi najbolj suhe puščave, je dovolj, da za trenutek zapremo oknice duše in se zberemo, dokler ne dosežemo tistega zedinjenja z njim, ko čutimo, da nismo več sami, ampak v dvoje: on v meni in jaz v njem. In vendar smo – zaradi njegovega daru – z njim eno kakor voda in izvir, kakor cvet in njegovo seme.
[…] Beseda psalma nas torej spominja, da je samo Bog izvir življenja in zato tudi vir polnega občestva, miru in veselja. Kolikor bolj se bomo napajali pri tem izviru, kolikor bolj bomo živeli iz te žive vode, ki je njegova beseda, toliko bolj se bomo bližali drug drugemu in živeli kot bratje in sestre. Tedaj se bo uresničilo, kakor nadaljuje psalm: »Kadar nas razsvetliš, živimo v luči,«3 v tisti luči, ki jo pričakuje človeštvo.
Chiara Lubich

1. prim. Jn 10,10; 2. prim. Mt 25,31-40; 3. ital. sodobni medkonfesionalni prevod Svetega pisma, 1985.

Beseda življenja za januar 2002, v celoti objavljena v Novem svetu 1/2002, str. 7.