»Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.«
(Flp 4,13) ppt najmlajši čb b

»Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.«
So trenutki, ko čutimo zadovoljstvo, smo polni moči in ko se vse zdi preprosto in lahko. Včasih pa smo obdani s težavami, ki grenijo naše dneve. To so lahko majhni pogreški v ljubezni do ljudi, ki so ob nas, nezmožnost, da z drugimi delimo svoj življenjski ideal. Ali pa nas presenetijo bolezni, gmotne težave, razočaranja v družini, notranji dvomi in stiske, izguba dela, vojne razmere. Vse to nas tlači in zdi se, da ni izhoda. V teh okoliščinah je najtežji občutek ta, da smo prisiljeni, da se z življenjskimi preizkušnjami spopademo sami, brez podpore koga, ki bi nam znal zares pomagati.
Malo ljudi je, ki so kot apostol Pavel tako globoko doživljali radosti in bolečine, uspehe in nerazumevanja. In vendar je pogumno opravljal svoje poslanstvo, ne da bi izgubil pogum. Je bil superheroj? Ne, počutil se je šibkega, krhkega, neprimernega, a v srcu je nosil skrivnost, ki jo je zaupal svojim prijateljem v Filipih: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« V svojem življenju je odkril stalno Jezusovo navzočnost. Tudi ko so ga vsi zapustili, se Pavel ni nikoli počutil samega: Jezus je bil blizu njega. Prav Jezus mu je vlival gotovost in ga spodbujal, naj gre naprej, naj se spopade z vsako tegobo. Jezus je v polnosti stopil v njegovo življenje in postal njegova moč.
Pavlova skrivnost je lahko tudi naša. Vse zmorem, kadar tudi v bolečini prepoznam in sprejmem skrivnostno navzočnost Jezusa, ki se nekako poistoveti z mojo bolečino in jo vzame nase. Vse zmorem, kadar živim z drugimi v občestvu ljubezni, kajti tedaj pride On med nas, kakor je obljubil (Mt 18,20), in podpira me moč edinosti. Vse zmorem, kadar sprejmem in uresničujem evangeljske besede: prav te mi odkrivajo pot, po kateri sem poklican vsak dan hoditi, me učijo, kako naj živim, in mi vlivajo zaupanje.
Tako bom imel moč, da se ne spoprijemam samo s svojimi osebnimi preizkušnjami ali preizkušnjami svoje družine, temveč tudi s preizkušnjami sveta okoli sebe. Lahko se zdi naivno in utopično, tako velikanski so problemi v družbi in narodih. Vendar z navzočnostjo Vsemogočnega zmoremo “vse” – “vse” in samo tisto dobro, ki si ga je On v svoji usmiljeni ljubezni zamislil zame in po meni za druge. In če se ne uresniči takoj, lahko še naprej verujemo in zaupamo v načrt Božje ljubezni, ki objema večnost in se bo vsekakor izpolnil.
Dovolj je delati “v dvoje”, kakor je učila Chiara Lubich: »Jaz v tem primeru ne morem ničesar storiti za tisto drago osebo, ki je v nevarnosti ali bolna, za tisto zapleteno zadevo … Torej bom naredil tisto, kar Bog hoče od mene v tem trenutku: da marljivo študiram, dobro pometam, dobro molim, dobro skrbim za svoje otroke … In Bog sam bo mislil na to, kako odmotati štreno, da potolaži tistega, ki trpi, da razreši nepričakovano stvar. To je delo v dvoje v popolnem združenju, ki zahteva od nas veliko vero v Božjo ljubezen do svojih otrok in zaradi takega ravnanja Bogu omogoča, da ima zaupanje v nas. To medsebojno zaupanje pa dela čudeže. Videli bomo, da je tja, kamor mi nismo mogli priti, resnično prišel nekdo Drug, ki je vse naredil neizmerno bolje od nas.«1
Fabio Ciardi