»Največji med vami naj bo vaš strežnik.«
(Mt 23,11) pps najmlajši čb b otroci

Jezus je množici, ki je hodila za njim, oznanjal nov življenjski slog tistih, ki hočejo biti njegovi učenci, slog, ki gre “proti toku” splošno razširjene miselnosti.1
V njegovem času – tako je tudi danes – je bilo lahko moralizirati, potem pa ne živeti v skladu s tem, temveč zase iskati odlične položaje v družbi ter načine, da bi se postavljali pred drugimi in jih izrabljali zaradi osebnih koristi.
Od svojih učencev Jezus zahteva, da imajo v odnosih z drugimi povsem drugačno logiko, logiko, ki jo uresničuje on:
»Največji med vami naj bo vaš strežnik.«

Na nekem srečanju je Chiara Lubich svojo osebno duhovno izkušnjo delila z ljudmi, ki so želeli odkriti, kako naj bi živeli evangelij:
»Pogled moramo vedno usmerjati v edinega Očeta mnogih sinov. Potem pa gledati vsa ustvarjena bitja kot otroke edinega Očeta … Jezus, naš zgled, nas je naučil dve stvari, ki sta ena sama: da naj bomo otroci enega samega Očeta in bratje drug drugemu … Bog nas je torej poklical k vesoljnemu bratstvu.«2
V tem je novost: ljubiti vse, kakor je ljubil Jezus, kajti vsi so – kakor jaz, kakor ti, kakor vsak človek na zemlji – Božji otroci, Bog jih od vekomaj ljubi in pričakuje.
Tako odkrijemo, da je brat, ki naj ga ljubim konkretno – tudi v dejanjih –, v vsaki od oseb, ki jih vsak dan srečujemo. To so oče, tašča, mali brat in brat upornik; zapornik, berač in prizadeti človek; to sta moj šef in čistilka; to je tovariš iz stranke in tisti, ki ima drugačne ideje; to je, kdor je naše vere in kulture, kakor je tudi tujec.
Značilno krščanski odnos, da bi ljubili brata, je služenje:
»Največji med vami naj bo vaš strežnik.«

Chiara še piše: »Nenehno moramo težiti k evangeljskemu prvenstvu tako, da kar najbolj služimo bližnjemu …. In kateri je najboljši način, da mu služimo? Ta, da smo eno z vsakim človekom, ki ga srečamo, da v sebi občutimo njegove težave in jih rešujemo, kot da bi bile naše, saj so postale naše po ljubezni … To pomeni, da ne živimo več tako, da smo zagledani vase, ampak se trudimo nositi njegova bremena in deliti njegove radosti.«3
Vsaka naša sposobnost in dobra lastnost, vse tisto, zaradi česar se lahko počutimo “veliki”, je priložnost za služenje, ki je ne smemo izgubiti: delovne izkušnje, izostren čut za umetnost, kultura, pa tudi sposobnost, da se nasmehnemo in druge nasmejimo, čas, ki ga lahko namenimo tistemu, ki je v dvomu ali trpi; mladostne moči, a tudi moč molitve, ko pojemajo telesne moči.

»Največji med vami naj bo vaš strežnik.«
In ta nesebična evangeljska ljubezen v bratovem srcu prej ali slej zbudi enako željo, željo, da bi vse delil z drugimi. Tako obnavlja odnose v družini, v župniji, v delovnem okolju ali pri razvedrilu in polaga temelje za novo družbo.
Hermez, najstnik z Bližnjega vzhoda, pripoveduje: »Bila je nedelja in takoj, ko sem se zbudil, sem prosil Jezusa, naj me ves dan razsvetljuje, da bom vedel, kako naj ljubim. Videl sem, da so starši odšli k maši, in prišlo mi je na misel, da bi pospravil in uredil naš dom. Trudil sem se poskrbeti za vse podrobnosti, na mizo sem celo postavil rože! Potem sem pripravil zajtrk in vse pospravil. Ko so se starši vrnili, so bili presenečeni in srečni zaradi vsega, kar so videli. Tisto nedeljo smo zajtrkovali tako veseli kot še nikoli. Pogovarjali smo se o marsičem in z njimi sem lahko delil mnoge izkušnje, ki sem jih imel čez teden. To drobno dejanje ljubezni je nato zaznamovalo ves dan!«
Letizia Magri

1 Prim. Mt 23,1–12.
2 Ch. Lubich, L’unità agli albori del Movimento dei focolari – Edinost ob začetkih Gibanja fokolarov, Payerne (Švica), 26. septembra 1982.
3 Prav tam.