»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«
(Raz 3,20) mp3 otroci pps
Kolikokrat slišimo, da kdo trka na naša vrata? Lahko je pismonoša, sosed, sinov prijatelj, lahko tudi neznanec … Kaj bi rad? Ali je pametno, da odpremo in spustimo v hišo nekoga, ki ga ne poznamo dobro?
Božja beseda iz knjige Razodetja nas vabi, da sprejmemo nepričakovanega gosta.
Pisec knjige, ki je za kristjane zelo poučna, tu govori starodavni Cerkvi v Laodikeji, in sicer v imenu Gospoda Jezusa, ki je umrl in vstal iz ljubezni do vsakega človeka.
Govori z oblastjo, ki izvira iz te ljubezni; hvali, opominja in vabi, naj sprejmejo mogočno pomoč, ki jo želi Gospod ponuditi skupnosti verujočih, če bodo pripravljeni prepoznati njegov glas in mu “odpreti vrata”.
»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«
Kakor v tistih časih je tudi danes krščanska skupnost povabljena, da premaguje strahove, razdeljenosti in lažno varnost, da bi sprejela Jezusov prihod. On se namreč vsak dan pojavlja v različnih “oblekah”: v vsakdanjih bolečinah, težavah zaradi lastne načelnosti, izzivih pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, predvsem pa v podobi brata in sestre, ki ju srečamo v življenju.
To je tudi osebno vabilo, da se z Jezusom “ustavimo” v trenutku zaupnosti – kakor to naredimo s prijateljem –, v večerni tišini, ko sedimo za isto mizo. To je najprimernejši trenutek za pogovor, pri katerem pa je treba poslušati in biti odprti.
Pogoj je, da utišamo hrup, da prepoznamo in slišimo Jezusov glas, njegovega Duha, ki edini zmore odpraviti naše strahove in nam pomaga, da odpremo vrata srca.
Chiara Lubich pripoveduje o svoji izkušnji: »V nas mora umolkniti vse, da bi v sebi odkrili glas Duha. In ta glas moramo potegniti na plano, kakor iz blata potegnemo diamant: moramo ga očistiti, pokazati in ob primernem času darovati, ker je ljubezen in ljubezen je treba dati: je kot ogenj, ki v stiku s slamo ali čim drugim gori, sicer ugasne. Ljubezen mora v nas rasti in prekipevati.«1
Papež Frančišek pravi: »Sveti Duh je dar /…/, stopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim /…/ Lastnost Svetega Duha je torej, da nas usmeri stran od našega jaza, da bi nas odprl za “mi” skupnosti: prejemamo zato, da bi dajali. V središču nismo mi. Mi smo orodje tega daru za druge.«2
»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«
Z medsebojno ljubeznijo, ki je značilna za evangelij, so lahko tudi kristjani – kakor Jezus in z njim – tudi v naših dneh priče Božje navzočnosti v zgodovinskih dogodkih.
Ob prihodu prebežnikov v obmejni kraj so nekateri zaslišali trkanje na vrata. Delia pripoveduje: »Neke vroče nedelje popoldne sem videla, da na pločniku nasproti mojega bifeja sedijo matere z otroki, ki so jokali, ker so bili lačni. Povabila sem jih, naj vstopijo, in jim rekla, da jim bom brezplačno dala hrano za otroke. Matere je bilo sram, ker niso imele denarja, a sem vztrajala, in so sprejele. To je bil zanje kot “tam tam” in danes je to bife prebežnikov, od katerih je večina muslimanov. Mnogi me kličejo “mama Afrika”. Moje prejšnje stranke so me počasi zapustile. Soba, ki so jo starejši uporabljali za igre, je postala sobica za otroke, kjer otroci lahko pišejo in se igrajo. V njej je tudi mizica za previjanje dojenčkov, da se mame lahko nekoliko odpočijejo, ali pa se spremeni v sobo za učenje italijanščine. To zame ni bila odločitev, temveč nujnost; vedela sem, da se ne smem obrniti stran. Zaradi prebežnikov sem spoznala mnogo ljudi in združenj, ki me podpirajo in mi pomagajo iti naprej. Če bi morala začeti znova, bi vse naredila enako. Zame je pomembno DAJATI.«3
Vsi smo povabljeni, da sprejmemo Gospoda, ki trka, da gremo nato z njim ven naproti tistim, ki so ob nas.
Sam Gospod si bo s svojo navzočnostjo napravil prostor v našem življenju.
Letizia Magri