»Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.«
(Rim 12,15) mp3 

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu osvetlil velike darove, ki jih je Bog podaril človeštvu v Jezusu in z darom Duha. Potem pa jim razkriva, kako naj odgovorijo na prejeto milost, predvsem v odnosih med seboj in z vsemi.
Pavel jih vabi, naj preidejo od ljubezni do tistih, ki imajo isto vero, k evangeljski ljubezni do vseh ljudi, kajti za kristjane ljubezen nima meja, niti ne more biti omejena na nekatere.
Zanimiva posebnost: na prvem mestu Pavel omenja delitev veselja z brati. Po mnenju vélikega cerkvenega očeta Janeza Zlatoustega ljudje zaradi nevoščljivosti mnogo teže delimo veselje drugih kakor njihove bolečine.
Lahko bi se zdelo, da je takšno življenje preveč nedostopna gora, da bi se nanjo lahko povzpeli, da je vrh, ki ga ni mogoče doseči. Vendar pa to lahko uresničimo, saj verne podpira Kristusova ljubezen, od katere nas ne more nič in nihče nikoli ločiti.1

»Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.«
Ko je Chiara Lubich razlagala ta Pavlov stavek, je zapisala: »Da bi ljubili krščansko, je treba “postati eno” z vsakim bratom /…/: stopiti kar najgloblje v duha drugega, zares razumeti njegove težave, njegove zahteve, z njim deliti njegove bolečine, njegove radosti; skloniti se moramo nad brata, na neki način postati on, postati drugi. To je krščanstvo: Jezus je postal človek, je postal mi, da bi mi postali Bog. Tako naš bližnji čuti, da je razumljen, je olajšan.«2
To je vabilo, da se postavimo “v kožo drugega”, to je konkreten izraz prave ljubezni. Morda je materina ljubezen najlepši zgled, da osvetlimo to besedo, uresničeno v življenju: mati brez sodb in predsodkov deli veselje z otrokom, ki se veseli, in jok s tistim, ki trpi.

»Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.«
Skrivnost, kako živeti ljubezen v tej razsežnosti, ne da bi se zaprli v svoje skrbi, v tisto, kar je za nas koristno, v svoj svet, je naslednja: okrepiti moramo zedinjenje z Bogom, odnos s Tistim, ki je sam vir ljubezni. Pravijo namreč, da je krošnja drevesa pogosto tolikšna, kolikršen je premer njegovih korenin. Tako se bo zgodilo tudi pri nas: če bomo dan za dnem poglabljali svoj odnos z Bogom, bo v nas rasla tudi želja, da bi delili veselje in nosili bremena tistih, ki so ob nas. Naše srce se bo odprlo in bo vedno bolj sposobno sprejeti vase vse tisto, kar v sedanjem trenutku živi brat, ki je ob nas. Zaradi ljubezni do brata pa se bo še poglobil zaupen odnos z Bogom.
Ko bomo živeli tako, bomo videli, da se spreminja okolje, v katerem živimo, začenši pri odnosih v naših družinah, šolah, na delovnih mestih, v skupnostih, in s hvaležnostjo bomo izkusili, da se iskrena in zastonjska ljubezen prej ali slej vrne in postane medsebojna.
To je močna izkušnja dveh družin, prva je krščanska, druga pa muslimanska. Druga z drugo sta delili težave in trenutke upanja. Ko je Ben hudo zbolel, sta bila Tatiana in Paolo do konca v bolnišnici z njegovo ženo Basmo in obema otrokoma. Čeprav je Basma trpela, ker je izgubila moža, je s svojimi prijatelji kristjani molila za nekega drugega hudo bolnega človeka, na preprogi, obrnjeni proti Meki. In je povedala: »Največje veselje je v tem, da se čutimo del enega samega telesa, v katerem ima vsak v srcu dobro drugega.«
Letizia Magri

1 Prim. Rim 8,35; 2C. Lubich, L’amore reciproco: nucleo fondamentale della spiritualità dell’unità, srečanje pravoslavnih, Castel Gandolfo, 30. marca 1989, str. 4.