Še nekaj s potovanja v Jordanijo.
Na srečanju s 300 predstavniki lokalnih jordanskih Cerkva – pravoslavni, katoličani, luteranci, reformirani – je Maria Voce predstavila izkušnjo Gibanja fokolarov na tem področju.
“Dovolite, da vam izrazim svoje veselje, ker sem z vami in tudi za krščansko navzočnost v tem okolju. Počaščena sem, da sem skupaj z vami del tega”. Tako spontano je začela Maria Voce govoriti na srečanju z odgovornimi za lokalno Cerkev preteklega 5. septembra na Rosary College v Amanu.
Poleg msgr. Giorgia Lingua, apostolskega nuncija za Jordanijo in Irak, so bili tam še msgr. Selim Sayegh, upokojeni škof za latinski obred, msgr. Yasser Ayash, grško-katoliški škof , in msgr. Salomone Warduni, kaldejski pomožni škof za Bagdad; poleg njih so prišli še arhimandriti, redovniki in redovnice – med njimi predstojnik krščanskih bratov, predstojnica sester rožnega venca in predstojnica dominikank – zlasti pa laiki katoliške Cerkve (latinske, melhitske in kaldejske) ter pravoslavne, luteranske in anglikanske Cerkve. Skupaj več kot 300 ljudi, ki so predstavljali izrez cerkvene resničnosti te države. Popoldne je bilo vsebinsko vključeno v leto vere, kjer so predstavili prispevek občestvene duhovnosti za poživitev vere.
Dva mlada človeka sta predstavila projekt Zedinjen svet z zadnjimi izkušnjami, živetimi v Amanu, s katerimi so pritegnili mesto z aktivnostmi, večinoma ekološkega značaja in skrbi za okolje. Zakonski par je podelil svojo izkušnjo krščanskega življenja zakona; v prvih letih trpljenje, ker ni bilo otrok, a tudi prizadevanje na cerkvenem področju, zlasti na področju družine. Priznala sta: “Pogosto sva se spraševala, kaj hoče Bog od naju, ker otrok ni bilo. Po šestih letih, v katerih so številni drugi pari molili skupaj z nama, se je rodila deklica. V Gibanju sva se naučila, da smo vsi poklicani k svetosti in si prizadevava hoditi po tej poti”.
Svojo izkušnjo je darovala Zena, osemnajstletno dekle, ki je govorila o tem, da je pri sedemnajstih letih zbolela za rakom: “Vsi so me pomilovali, a jaz sem čutila, da sem srečna, ker me je Bog izbral, da nosim njegov križ”. Zena je priznala, da jo je bilo strah, a v bolnišnici si je prizadevala osrečevati zlasti otroke, ki so bili z njo. “Videla sem trpeti veliko ljudi in videla, kako globoka je bila vera nekaterih. Nekega dne sem se počutila osamljena. Telefonirala sem v fokolar in spomnili so me, da je tudi Jezus čutil osamljenost v zapuščenosti na križu”. Zena se zdaj bolje počuti, je polna življenja in v dvorani so ji bučno zaploskali posebej tedaj, ko je povedala, da je kljub zahtevnemu zdravljenju opravila maturo z najvišjo oceno.
To je bilo izhodišče za govor Marie Voce. Poudarila je nekatere točke duhovnosti in dodala, da občestvena duhovnost pomaga poglobljeno živeti leto vere. Spomnila je, kakšen “globok odmev je imel v nas močan poziv papeža Benedikta XVI,. naj javno izpričujemo vero, živeto evangeljsko besedo kot izkušnjo prejete ljubezni, o kateri govori kot o izkušnji milosti in veselja”.
Spomnila je na nekatere vidike te duhovnosti, ki so resnično preroški, ko so se pojavili v Cerkvi. “V prvih letih življenja Gibanja fokolarov je bila novost občestvo izkušenj iz življenja evangeljske besede. Te so bile neizpodbitne, ker so bile “življenje”, plodne, zmožne vzbuditi živo srečanje z Jezusom, iz razpršenih ljudi so ustvarjale skupnost”. Poudarila je to, kar je potrdil papež Frančišek o nedavni okrožnici Luč vere: “Nemogoče je verovati sam. Vera ni samo individualna opcija, ki se zgodi v notranjosti vernika, ni osamljen odnos med “jaz” vernikom in “Ti” Bogom, med samozadostnim subjektom in Bogom. Vera se po svoji naravi odpira “nam”, vedno se dogaja znotraj občestva Cerkve”.
“Zahvaljujoč tej občestveni duhovnosti,” je končala Maria Voce, “smo bili priče razcvetu skupnosti znotraj Cerkve med raznimi gibanji, ki jo bogatijo, med starodavnimi in novimi karizmami. Poleg tega prispeva k edinosti kristjanov in odpira dialog z ljudmi drugih verstev, kar predstavlja eno najbolj zahtevnih in nujnih soočenj v tretjem tisočletju.”
Zelo spodbudno je bilo vprašanje duhovnika, ki se je porodilo ob napisanem sporočilu na facebooku. “Moje srce je krščansko, moj razum pa ne sprejema vere. Ne imejte me za ateista, ker ne sprejemam tvojega vrednotenja. Kdo si, da bi me vrednotil?” “In kaj naj odgovorimo našim mladim?” se je vprašal duhovnik.
Giancarlo Faletti, sopredsednik Gibanja, je predlagal opcijo življenja. “Pomenljivo je to, kar pravi to dekle: krščanska izkušnja, ločena med razumom in srcem. Krščanska izkušnja, živeta skupaj, vodi v navzočnost: Kristus v skupnosti”. Nihče ne ostane ravnodušen ob takem pričevanju vere. “Videli smo veliko čudežev tudi med mladino. Čez nekaj časa tako življenje v tistih, ki so ob njih, vzbudi vprašanje: ‘Kdo si?’ ‘Zakaj me poslušaš?’ In takrat lahko rečemo: Moja skrivnost je oseba, je Jezus, ki je postal živ zame in za druge. Tako pričevanje pošljimo v svet tudi preko modernih komunikacijskih sredstev”.
Od dopisnika Roberta Catalana
