Iz Brazilije, zibelke projekta občestvene ekonomije (OE) Gibanja fokolarov, prihaja zgodba o eni od številnih družin, ki so se s tem programom rešile revščine, ko se je zdelo, da je to nemogoče.
Neverjetno je odkritje, da v svetu vendarle ne obstajajo le izkoriščanje, nelojalna konkurenca in osebni interesi. Obstajajo namreč podjetniki, ki sprejemajo projekt občestvene ekonomije – kakih tisoč v svetu –, ki hočejo dobiček, ki sicer zagotavlja vitalnost in napredovanje njihovega podjetja, živeti v slogu ‘kulture dajanja’. To je namen samega projekta: pomagati revežem in vzgojiti nove rodove za tako kulturo. Za ta cilj darujejo podjetniki v ta namen del svojega dobička.
Socoro in Gomes, Brazilca, živita v Taguantinga, mestu Federalnega distrikta. Imela sta že šest otrok, ko je on zaradi odvisnosti od alkohola izgubil službo. Ona je začela delati po urah kot gospodinjska pomočnica, a denarja je bilo malo in otroci, ki so ostajali sami, so bili zmedeni in najstarejši je že v najstniških letih začel uživati drogo. Zanj prvič sprejmejo pomoč od Gibanja: najstnik je vključen v Fazenda da Esperança, skupnost za odvajanje od mamil, ki deluje na osnovi duhovnosti Gibanja.
Družina je imela težave zaradi hiše. Čeprav je bila hiša razpadajoča in premajhna za tako veliko družino, so bili pred tem, da jo morajo zapustiti, ker niso mogli vračati dolga osebi, ki jim je za nakup posodila denar. O tem obvestijo komisijo občestvene ekonomije z njihovega območja in po premišljeni odločitvi jim ponudijo denar za pokritje dolga. Denar naj bi vračali, ko bodo bili tega sposobni. Medtem je Gomes začel prodajati plinske jeklenke, a zaradi težav z alkoholom ni bil uspešen Za družino je bilo zelo težko. Poleg težav zaradi denarja so bile v družini še negotovost, napetost, odtujenost, pomanjkanje pogovora. Sredi vsega tega Gomes doživi še srčni infarkt.
Nepričakovano pa je Socoro dobila ponudbo za stalno zaposlitev na domu kardinala, ki je uredil vse potrebno in ji primerno plačuje. Nekega dne je kardinal obiskal družino, se resno pogovoril z Gomesom in ta se je odločil prenehati piti in spremeniti življenje.
Za tem jih obiščeta dva člana komisije OE, saj so hoteli preveriti, kako je s stanovanjem. Čez nekaj časa jim predlagajo vključitev v program Habitaçao, ki se je razvil znotraj projekta OE. Program predvideva popravilo stanovanj zelo revnih družin. »Ko sem izvedela za to,« je povedala Socoro, »sem bila močno ganjena. Imela sem vtis, da nam sam Bog to omogoča.« Preureditev hiše so večinoma opravili ljudje iz skupnosti Gibanja, nekateri so delali od pol šestih zjutraj do sedmih zvečer. Zdaj ima družina dnevno sobo, kopalnico, sobo za starše, eno za hčere in eno za sinove.
Živeti v taki hiši pomaga stanovalcem pridobiti svoje dostojanstvo. Gomes, ki je popolnoma ozdravljen, je druga oseba. Najstarejši hčeri s pomočjo štipendije obiskujeta univerzo. »Ko sem videl, kako se hčeri trudita in študirata,« je povedal Gomes, »sem se tudi jaz želel vpisati v tečaj za odrasle in končati srednjo šolo.« Čeprav že 38 let ni prijel knjige v roke, je hotel to storiti. V učilnici je moral premagati sram, ker se je čutil starega, a z dobro voljo je uspel. Na razpisih za Brazilsko banko in Ministrstva za turizem se je uvrstil med prvih dvesto in bil je sprejet na delovno mesto uslužbenca v banki.
