Maria Voce je 19. septembra 2020 skupini fokolarinov povedala, kaj nosi v tem času v srcu. Tu je nekaj odlomkov iz njenega spontanega nagovora.

Zanjo je to “nov korak”, o katerem pripoveduje skupnostim Gibanja po svetu. Predsednici Gibanja fokolarov je najbolj pri srcu to, kar bi lahko povzeli z eno besedo: “odnosi”. Novo vabilo, ki nekako dopolnjuje to, kar se je začelo pred dvanajstimi leti in o čemer je govorila prve dneve svojega predsedovanja. Takrat je vse povabila, naj živijo “kulturo zaupanja” in ustvarjajo s takim prizadevanjem odnose, ki bodo vzbujali miroljubno družbeno sožitje, ki spoštuje različnost.

Danes, ko se končuje njen drugi mandat in manjka nekaj mesecev do Vrhovne skupščine ter v času dolge krize zaradi pandemije, se znova vrača k eni od ključnih tem svojega predsedovanja: osrednjost odnosov, videnih v pogledu karizme Chiare Lubich. Znova vabi, naj delamo v mreži in občestvu z vsemi: posamezniki, skupnostmi in organizacijami, ki delajo v isti smeri – smeri bratstva.

»Zame je ta misel vsebinsko zelo bogata: Chiara je bila leta 1943 pred uničenim svetom, vse se je rušilo in Bog ji je govoril: Ni res, da se vse ruši. Ena sama stvar se ne poruši: Bog, samo Bog! Kaj je storila Chiara? Šla je na ulice in govorila: »Bog obstaja, Bog nas ljubi, ta Bog presega vojno.«

To je bilo tedaj potrebno!

Jezus je prišel na svet in ni prišel sam, kajti prav gotovo je bila tam, kjer je bil Jezus, Božja Beseda, vsa Trojica. Zato je prišel Bog Trojica na svet, da bi nam utrl pot, da bi nas naučil živeti na njihov način. In da bi – Preobrazili svet!

Kaj pa to pomeni? Pomeni odnose, enakost, medsebojno poslušanje, pomeni biti drug v drugem, izgubljati sebe zaradi drugega.

Danes dopoldne sem pomislila na to in sem rekla: On je prišel na svet in kaj je storil? Hodil je po poteh Galileje in kaj je našel? Uslužbenca, ki je bil verjetno pokvarjen, pobiral je davke; našel je mladega fanta, ki so ga očarale njegove besede; našel je majhnega podjetnika, Petra, ki je imel čoln. Poklical jih je in imel je pogum, da jih je spremenil v svoje apostole, kar pomeni v osebe, ki jih je poslal, da so prinašali njegovo sporočilo do zadnjih meja zemlje.

Koga je še našel? Ljudi vseh vrst: grešnico, mrtvega, tiste, ki so bili lačni, in kaj je storil? Pomnožil je kruh, obudil mrtve, to je, poskrbel je za potrebe drugih, bil je med njimi. Potem je celo pritegnil za seboj množico, ki mu je sledila. Kaj pomeni vse to? Ustvaril je skupnost – skupnost, ki zna poslušati druge, ki opazi, da ti govorijo drugi jezik, a jih slišijo v svojem jeziku. Kaj to pomeni? Da so se znali sprejeti do konca, se razumeti tudi tedaj, ko kdo govori drugače, da so se znali sprejeti do konca.

Te ljudi je spremenil v svoje bratstvo, v svojo skupnost, spodbudil jih je, da so začeli živeti med seboj solidarnost, kajti ko so bili lačni, je rekel: »Dajte jim vi jesti!«

Ko je ozdravil tisto, ki je imela vročico, je takoj hotel, da služi. Deklico, ki jo je obudil, je zaupal družini, da bi ta zanjo poskrbela. To je, ničesar ni uničil, kar je že bilo, ampak je to preobrazil!

Kaj moramo storiti mi? Spreminjati moramo svet tako, da smo mi ta Jezus. Meriti moramo na trinitarične odnose. In ni druge poti, kakor da izberemo zapuščenega Jezusa, kar pomeni, da se znamo izgubljati drug v drugem, da znamo postaviti drugega višje od sebe. Tedaj bo Bog Oče še naprej ustvarjal nove reči in Sveti Duh nas bo še naprej razsvetljeval.

pripravila Stefania Tanesini