»Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.«
(Rim 13,8) pps najmlajši čb b

V prejšnjih vrsticah sveti Pavel govori o dolgu, ki ga imamo do civilne oblasti (pokorščina, spoštovanje, plačevanje davkov itd.), in poudarja, da mora tudi izpolnjevanje teh dolžnosti oživljati ljubezen. Vsekakor gre za lahko razumljiv dolg tudi zato, ker bi nas v primeru, da teh dolžnosti ne bi izpolnili, doletele kazni, ki jih predvideva zakon.
Izhajajoč od tod, Pavel spregovori o drugem dolgu, ki ga nekoliko teže razumemo: to je dolg, ki ga imamo – v skladu z Jezusovim naročilom – do vsakega bližnjega. Ta dolg je medsebojna ljubezen z njenimi različnimi izrazi: velikodušnostjo, zaupanjem, medsebojnim spoštovanjem, iskrenostjo itd.

»Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.«
Ta beseda življenja nam predoča dvoje.
Predvsem nam kaže ljubezen kot dolg, to je kot nekaj, ob čemer ne moremo ostati ravnodušni, kot nekaj, česar ne moremo odložiti; kot nekaj, kar nas spodbuja, priganja, nam ne da miru, dokler ga ne odplačamo.
Kakor bi hotel reči, da medsebojna ljubezen ni nekaj “več”, sad naše velikodušnosti, kar bi mogli – dobesedno vzeto – opustiti, ne da bi nas doletele kazni, predvidene v zakonih. Ta beseda od nas nujno zahteva, da jo uresničimo, saj bi sicer zatajili svoje dostojanstvo kristjanov, ki jih je Jezus poklical, da bi bili orodje njegove ljubezni v svetu.
Potem pa nam ta beseda pravi, da je medsebojna ljubezen gibalo, duša in cilj, h kateremu težijo vse zapovedi.
Iz tega sledi, da se ne moremo – če hočemo dobro izpolnjevati Božjo voljo – zadovoljiti s hladnim in pravnim izpolnjevanjem njegovih zapovedi, ampak je treba vedno imeti pred očmi ta cilj, ki nam ga po njih kaže Bog. Tako na primer se ne bomo mogli – če hočemo dobro živeti sedmo Božjo zapoved – omejiti na to, da ne krademo, ampak se bomo morali resno truditi, da bi odpravili krivice v družbi. Le tako bomo dokazali, da ljubimo svojega bližnjega.

»Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.«
Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca?
Ljubezen do bližnjega, ki nam jo znova predlaga, ima nešteto odtenkov. Tu se bomo ustavili zlasti ob enem, za katerega se nam zdi, da nam ga na poseben način narekujejo te besede.
Če je, kakor pravi sveti Pavel, medsebojna ljubezen dolg, bo treba imeti ljubezen, ki ljubi prva, kakor je do nas naredil Jezus. To je torej ljubezen, ki prevzame pobudo, ki ne čaka, ki ne odlaša.
Tako torej ravnajmo v tem mesecu. Skušajmo ljubiti prvi vsakega, ki ga srečamo, mu telefoniramo, pišemo ali z njim živimo. In naša ljubezen naj bo konkretna, taka, ki zna razumeti, opozarjati, ki je potrpežljiva, vztrajna, velikodušna.
Opazili bomo, da bo naše duhovno življenje naredilo kvaliteten skok, da ne omenjamo veselja, ki nam bo napolnilo srce.
Chiara Lubich

Beseda življenja za september 1990.