»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.«
Jn 6,35 pps najmlajši čb b otroci

Janez v svojem evangeliju pripoveduje, da Jezus, potem ko je pomnožil hlebe, v svojem velikem govoru v Kafarnaumu med drugim reče: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.«1
Za njegove poslušalce je povezava z mano očitna, kakor tudi pričakovanje “druge” mane, ki bo prišla iz nebes v mesijanskem času.
Malo zatem se Jezus v istem govoru množici, ki še ne razume, sam predstavi kot resnični kruh, ki je prišel iz nebes in ga je treba sprejeti v veri:
»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.«

Jezus se že vidi kot kruh. To je torej poslednji namen njegovega življenja tu na zemlji. Biti kruh, da bi ga uživali. In biti kruh, da bi nam priobčeval svoje življenje, da bi nas spreminjal vase. Do tod je duhovni pomen te besede s svojimi navezovanji na staro zavezo jasen. Toda njegov govor postane skrivnosten in odbijajoč, ko Jezus reče o sebi: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta«;2 in: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«3
Ta napoved evharistije mnoge učence pohujša in oddalji. Toda to je največji dar, ki ga hoče Jezus dati človeštvu: svojo navzočnost v zakramentu evharistije, ki nasičuje dušo in telo in daje polnost veselja zaradi notranje združitve s Kristusom.
Če se hranimo s tem kruhom, ni več vzroka za nobeno drugo lakoto. Vsaka naša želja po ljubezni in resnici je nasičena z njim, ki je ljubezen in resnica sama.

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.«
Ta kruh nas torej nasičuje z njim že tu na zemlji, dan pa nam je zato, da bi mogli tudi mi tešiti duhovno in tvarno lakoto človeštva, ki nas obdaja.
Svet ne sprejema oznanjevanja Kristusa toliko iz evharistije, kolikor iz življenja kristjanov, ki se hranijo z njo in Božjo besedo. Evangelij oznanjajo z življenjem in besedo in tako naredijo Kristusa navzočega med ljudmi.
Življenje krščanske skupnosti zaradi evharistije postane Jezusovo življenje, življenje torej, ki je zmožno dajati ljubezen, življenje Boga drugim.

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.«
S podobo kruha nas Jezus uči tudi najbolj resničnega, najbolj “krščanskega” načina ljubezni do bližnjega.
Kaj namreč pomeni ljubiti?
Ljubiti pomeni “postajati eno” z vsemi, postajati eno v vsem tistem, kar si drugi želijo, v najmanjših in najmanj pomembnih stvareh in v tistih, ki so morda za nas malo pomembne, druge pa zanimajo.
In Jezus je s čudovitim primerom pojasnil ta način ljubezni, tako da je postal za nas kruh. Postaja kruh, da bi vstopil v vse, da bi ga mogli jesti, da bi postal eno z vsemi, da bi služil, da bi ljubil vse.
Postanimo torej tudi mi tako eno, da se bomo pustili pojesti.
To je ljubezen, postajati eno, tako da se drugi čutijo nasičeni z našo ljubeznijo, potolaženi, olajšani in razumljeni.
Chiara Lubich

1. Jn 6,27; 2. Jn 6,51b; 3. Jn 6,53.