»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
(Jn 13,35) otroci najmlajši čb b pps

To je razlikovalno znamenje, značilnost kristjanov. Ali vsaj bi moralo biti, kajti tako si je Jezus zamislil svojo skupnost.
Privlačen spis iz prvih stoletij krščanstva, Pismo Diognetu, poroča: »Kristjanov ne ločujejo od drugih ljudi ne zemlja, ne jezik, ne običaji. Ne prebivajo v svojih mestih, ne govore drugačnega narečja in ne žive posebnega življenja.« So običajni ljudje kakor vsi drugi. Vendar imajo skrivnost, zaradi katere imajo močan vpliv v družbi in so njegova duša.1
To skrivnost je Jezus izročil svojim učencem malo pred smrtjo. Kakor stari izraelski modreci, kakor oče sinu, nam je tudi on, Učitelj modrosti, kot dediščino zapustil umetnost, kako naj živimo, in to dobro. Tega se je naučil prav od Očeta: »… razodel sem vam vse, kar sem slišal od svojega Očeta,«2 in to je bilo sad njegovega izkustva v odnosu z njim. To izkustvo je v tem, da ljubimo drug drugega. To je Jezusova zadnja volja, njegova oporoka, nebeško življenje, ki ga je prinesel na zemljo in ga deli z nami, da bi postalo tudi naše življenje.
Jezus hoče, da bi bila to istovetnost njegovih učencev: da so njegovi učenci, jih bodo prepoznavali po medsebojni ljubezni.

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Ali Jezusove učence res prepoznavajo po njihovi medsebojni ljubezni? »Zgodovina Cerkve je zgodovina svetosti,« je zapisal Janez Pavel II. Vendar »je v njej nemalo stvari, ki so proti-pričevanje v odnosu do krščanstva«.3 Kristjani so se v Jezusovem imenu dolga stoletja bojevali v neskončnih vojnah in so še vedno razdeljeni med seboj. Nekateri ljudje tudi danes povezujejo kristjane s križarskimi vojnami, z inkvizicijskimi sodišči ali jih imajo za skrajneže, ki branijo zastarelo moralo in se upirajo napredku znanosti.
Pri prvih kristjanih v porajajoči se skupnosti v Jeruzalemu ni bilo tako. Ljudi je navduševala skupnost dobrin, ki so jo uresničevali, edinost, ki je vladala v tej skupnosti, ter »veselje in preprosto srce«, ki sta bili zanjo značilni.4 »Ljudstvo jih je zelo cenilo,« tudi beremo v Apostolskih delih, tako da je »vse bolj raslo število mož in žena, ki so verovali v Gospoda«.5 Pričevanje življenja te skupnosti je imelo veliko privlačno moč. Zakaj nas tudi danes ne prepoznavajo kot ljudi, ki se od drugih ločijo po ljubezni? Kaj smo naredili iz Jezusove zapovedi?

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Mesec oktober je v katoliškem svetu po starem običaju posvečen “misijonom”, razmišljanju o Jezusovem naročilu, naj gremo po vsem svetu oznanjat evangelij, molitvi in podpori vsem tistim, ki so v prvih vrstah. Ta beseda življenja lahko vsakemu pomaga, da se zave temeljne razsežnosti vsake oblike krščanskega oznajevanja. To ni vsiljevanje vere, ni spreobračanje, ni sebična pomoč ubogim, da bi se spreobrnili. Niti ni najprej zahtevna obramba moralnih vrednot ali trdno stališče ob krivicah in vojnah, čeprav so vse to dolžnosti, ki se jim kristjan ne more izmikati.
Krščansko oznanjevanje je predvsem pričevanje življenja, ki ga mora drugim ponuditi vsak Jezusov učenec osebno: »Sodobni človek raje posluša pričevalce kot učitelje.«6 Tudi tistega, ki je Cerkvi sovražen, pogosto prevzame zgled ljudi, ki svoje življenje posvečajo bolnim, revnim in so pripravljeni zapustiti domovino ter oditi v oddaljene kraje pomagat in biti blizu zadnjim.
Jezus pa zahteva predvsem pričevanje celotne skupnosti, ki kaže evangeljsko resnico. Skupnost mora pokazati, da more življenje, ki ga je prinesel, resnično roditi novo družbo, v kateri živijo v pristnem bratstvu, si pomagajo, drug drugemu služijo in so skupaj pozorni na najbolj krhke in potrebne ljudi.
Življenje Cerkve pozna podobna pričevanja. To so na primer vasi za domorodce, ki so jih zgradili frančiškani in jezuiti v Južni Ameriki, ali samostani s trgi, ki so nastali okoli njih. Tudi danes skupnosti in cerkvena gibanja ustanavljajo mesteca pričevanja, v katerih je mogoče videti znamenja nove družbe, sad evangeljskega življenja, medsebojne ljubezni.

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Ne da bi zapustili kraje, v katerih živimo, in ljudi, s katerimi se družimo, bomo lahko – če med seboj živimo v tisti edinosti, za katero je Jezus dal življenje – ustvarili drugačen način življenja in sejali okoli sebe kali upanja in novega življenja. Družina, ki se vsak dan znova odloči, da bo v dejanjih živela v medsebojni ljubezni, lahko postane žarek luči v bloku ali soseščini, kjer so drug do drugega ravnodušni. “Celica okolja” – to sta dve ali tri osebe, ki se združijo, da bi korenito uresničevale evangeljske zahteve na svojem delovnem področju, v šoli, na sedežu sindikata, v upravnem uradu, v zaporu – bo lahko premagala logiko boja za oblast, ustvarila ozračje sodelovanja in pomagala, da se nenadejano rodi bratstvo.
Mar niso tako delali kristjani v času rimskega cesarstva? Mar niso tako širili preobražujočo novost krščanstva? Danes smo mi “prvi kristjani”, kakor oni smo poklicani, da si odpuščamo, se vidimo vedno nove, si pomagamo, skratka, da se ljubimo tako močno, kakor je ljubil Jezus, v prepričanju, da ima njegova navzočnost med nami moč, da tudi druge potegne v božjo logiko ljubezni.
Fabio Ciardi

1. Prim. Pismo Diognetu, 5-6; 2. prim. Jn 15,15; 3. Janez Pavel II., Skrivnost učlovečenja, 11; 4. prim. Apd 2,46; 5. Apd 5,13-14; 6. Pavel VI., O oznanjevanju evangelija, 41.