»Odpusti krivico svojemu bližnjemu, tedaj bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.«
(Sir 28,2) najmlajši čb b pps
V družbi, polni nasilja, kakor je ta, v kateri živimo, je težko govoriti o odpuščanju. Kako lahko odpustimo nekomu, ki je razdrl družino, nekomu, ki je zagrešil nepopisne zločine ali nam je, povedano bolj preprosto, zaril nož v hrbet na osebnem področju, uničil našo kariero in izdal naše zaupanje?
Prvi, nagonski vzgib je maščevanje, želimo vrniti milo za drago in tako sprožimo val sovraštva in napadalnosti, ki pobarbari družbo. Druga možnost pa je, da pretržemo vse stike, v sebi kuhamo zamero in sovraštvo, kar greni življenje in zastruplja odnose.
Božja beseda z vso silo posega v najrazličnejše spore in brez ovinkarjenja predlaga najtežjo in najpogumnejšo rešitev – treba je odpustiti.
Tokrat nas vabi, da mu prisluhnemo, modrec starodavnega judovskega ljudstva, Ben Sirah. Razkriva nam, kako nesmiselno je, če za odpuščanje prosi Boga človek, ki sam ne zna odpustiti. »Komu [Bog] odpušča grehe?« beremo v starem besedilu iz judovskega izročila. »Tistemu, ki zna sam odpuščati.«1 Isto nas je učil tudi Jezus sam v molitvi, s katero se obračamo na Očeta: »Oče …, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«2
Tudi mi delamo napake in vsakokrat bi radi, da bi nam drugi odpustili! Prosimo in upamo, da nam bo dana nova možnost, da začnemo znova, da nam bodo drugi še zaupali. Če je tako z nami, mar ni tako tudi z drugimi? Mar nismo dolžni ljubiti bližnjega, kakor ljubimo sami sebe?
Chiara Lubich, ki še naprej navdihuje naše razumevanje Božje besede, povabilo k odpuščanju razlaga takole: »Odpuščanje ni pozabljanje, saj to pogosto pomeni, da nočemo pogledati resnici v oči. Odpuščanje ni šibkost, to je, da se ne menimo za krivico, ker se bojimo močnejšega, ki je krivico storil. Odpuščanje ni v tem, da imamo za nepomembno tisto, kar je hudo, ali za dobro tisto, kar je zlo. Odpuščanje ni brezbrižnost. Odpuščanje je zavestno, torej svobodno dejanje volje, ki je v tem, da sprejmemo brata ali sestro takšnega, kakršen je, kljub vsemu slabemu, kar nam je storil, tako kakor Bog sprejema nas grešnike kljub našim pomanjkljivostim. Odpuščanje je v tem, da na žalitev ne odgovarjamo z žalitvijo, temveč storimo, kar pravi Pavel: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj hudo z dobrim.”3
Odpuščanje je v tem, da tistemu, ki ti dela krivico, daš možnost, da s teboj vzpostavi nov odnos, torej možnost zanj in zate, da začneta novo življenje, da imata prihodnost, v kateri zlo ne bo imelo zadnje besede.«
Beseda življenja nam bo pomagala, da se upremo skušnjavi, da bi jezno odgovorili, da bi takoj povrnili hudo s hudim. Pomagala nam bo, da bomo z novimi očmi gledali “sovražnika” in v njem prepoznavali brata, četudi hudobnega, ki potrebuje nekoga, ki ga bo imel rad in mu bo pomagal, da se spremeni. To bo naše “maščevanje ljubezni”.
»Rekel boš: “To je pa težko,”« nadaljuje Chiara v svoji razlagi. Seveda. Toda v tem je lepota krščanstva. Ne hodiš kar tako za Kristusom, ki je na križu prosil Očeta, naj odpusti tistim, ki so ga umorili. Pogum. Tako se začne življenje. Zagotavljam ti, da boš prejel mir, kakršnega še nisi izkusil, in veliko nepoznanega veselja.«4
Fabio Ciardi