»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.«
(Flp 2,5) pps otroci

»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.«
Apostol Pavel iz zapora, kjer je zaradi svojega oznanjevanja, piše pismo krščanski skupnosti v Filipih. Prav on jim je prvi prinesel evangelij in mnogi so sprejeli vero ter se velikodušno vključili v novo življenje. Krščansko ljubezen so izpričevali tudi potem, ko je moral Pavel odpotovati. Novice o tem mu prinašajo veliko veselja in zato je njegovo pismo polno ljubezni do Filipljanov.
Pavel jih opogumlja, naj nadaljujejo, naj še naprej rastejo kot posamezniki in kot skupnost. Zato jih spomni na njihov zgled, od katerega naj se učijo evangeljskega življenjskega sloga:
»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.«

In katero je to “mišljenje”, katera so ta “čustva”? Kako je mogoče poznati globoke Jezusove želje, da bi ga posnemali?
Pavel je to razumel: Kristus Jezus, Božji Sin, je izpraznil sam sebe in prišel med nas; postal je človek, popolnoma je služil Očetu, da bi mi lahko postali Božji otroci.1
Svoje poslanstvo je uresničil z načinom, kako je živel vse svoje življenje: nenehno se je poniževal, da bi dosegel najmanjšega, slabotnega, negotovega in ga dvignil, da bi ta končno občutil, da je ljubljen in rešen: gobavec, vdova, tujec, grešnik.

»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.«
Da bi v sebi prepoznali in gojili Jezusovo mišljenje, najprej prepoznajmo v sebi njegovo ljubezen in moč njegovega odpuščanja, potem pa glejmo Jezusa, da bomo tudi sami prevzeli njegov življenjski slog, ki nas spodbuja, da odpremo srce in duha ter razpremo roke in sprejmemo vsakega človeka takšnega, kakršen je. Ogibajmo se sodbam o drugih in pustimo, da nas obogati dobro v vsakem človeku, ki ga srečamo, tudi kadar je skrito v grmadi revščine in zmot ter se nam zdi, da v tem iskanju “izgubljamo čas”.
Najmočnejše Jezusovo čustvo, ki ga lahko sprejmemo za svojega, je nesebična ljubezen, pripravljenost, da smo s svojimi malimi ali velikimi darovi na voljo drugim. Tako pogumno in z dejanji snujemo pozitivne odnose v vseh naših življenjskih okoljih. To pomeni, da se znamo z duhom krotkosti in s trdno odločenostjo spoprijeti tudi s težavami, nesporazumi in različnimi pogledi ter najti pot do dialoga in složnosti.

»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.«
Chiara Lubich, ki je vse svoje življenje pustila, da jo vodi evangelij, in je izkusila njegovo moč, je zapisala:
»Posnemati Jezusa pomeni razumeti, da smo kristjani res kristjani le, če živimo za druge, če si zamišljamo svoje življenje kot službo bratom, če vse svoje življenje postavljamo na ta temelj. Tedaj bomo izpolnili to, kar je Jezusu najbolj pri srcu. Zadeli bomo bistvo evangelija. In bomo zares blaženi.«2
Letizia Magri

1 Prim. Gal 4,6: »Da pa ste sinovi, priča to, da je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: “Aba, Oče!” In tudi Jn 1,12: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«
2 Prim. C. Lubich, Beati quelli che si amano a vicenda, Città Nuova, 26 (1982), 6, str. 43.