»Če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.«
(Gal 5,18) pps mp3 najstniki

Apostol Pavel piše pismo kristjanom iz Galatije, pokrajine v osrčju današnje Turčije, ki jim je sam oznanil evangelij in so mu močno pri srcu.
V tej skupnosti so nekateri zagovarjali misel, da morajo kristjani – da bi ugajali Bogu in dosegli odrešenje – izpolnjevati vse predpise Mojzesove postave.
Pavel pa trdi, da nismo več “pod postavo”, kajti sam Jezus, Božji Sin in Odrešenik človeštva, je s svojo smrtjo in vstajenjem za vse postal pot k Očetu. Vera vanj odpira naša srca za delovanje samega Božjega Duha, ki nas vodi in spremlja na poteh življenja.
Pavel torej meni, da ne gre za “neizpolnjevanje postave”, ampak za to, da jo privedemo do njene zadnje in najbolj zahtevne korenine ter se pustimo voditi Duhu.
Pavel namreč nekaj vrstic pred tem piše: »Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Gal 5,14).
V krščanski ljubezni do Boga in do bližnjega namreč najdemo svobodo in odgovornost sinov: po Jezusovem zgledu smo poklicani, da ljubimo vse, ljubimo prvi, ljubimo drugega kakor sami sebe, celo tistega, ki ga občutimo kot sovražnika.

»Če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.«
Ljubezen, ki prihaja od Boga, nas spodbuja, da smo odgovorni ljudje v družini, na delu in v vseh naših okoljih. Poklicani smo graditi odnose v miru, pravičnosti in zakonitosti.
Zakon ljubezni je najtrdnejši temelj našega družbenega življenja, kakor pripoveduje Maria: »Učim v pariškem predmestju, na manj razvitem področju, kjer žive otroci iz različnih kultur. Pripravljam učne načrte, pri katerih sodeluje več strok, zato da bi delali v skupinah, živeli bratstvo med kolegi in bi nam otroci verjeli, ko jim predlagamo ta zgled. Naučila sem se, da sadov svojega dela ne pričakujem takoj, tudi ko se kakšen otrok ne spremeni takoj. Pomembno je, da še naprej verjamem vanj, ga spremljam, cenim in nagrajujem. Včasih se mi zdi, da mi ne uspe spremeniti ničesar, drugikrat pa imam otipljiv dokaz, da zgrajeni odnosi rodijo sadove. Tako se je zgodilo pri učenki, ki nekoč pri pouku ni sodelovala. Mirno in odločno sem ji razložila, da mora za življenje v slogi vsak prispevati svoj del. Kasneje mi je napisala: »Žal mi je, da sem se tako vedla, ne bo se več zgodilo. Vem, da od nas pričakujete konkretna dejanja in ne zgolj besed, in za to si hočem prizadevati. Vi ste človek, ki na nas učence prenašate prave vrednote in željo, da bi nam uspelo.«1

»Če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.«
To, da živimo v ljubezni, ni samo sad naših naporov. Dan nam je bil Duh in lahko ga nenehno prosimo za moč, da bi se vedno bolj osvobajali suženjstva sebičnosti in živeli v ljubezni.
Chiara Lubich piše: »Prav ljubezen nas nagiba in nam svetuje, kako naj se odzivamo v določenih okoliščinah in kako naj se odločamo, kadar je treba to storiti. Prav ljubezen nas uči razlikovati: to je dobro, to bom storil; to je slabo, tega ne bom storil. Prav ljubezen nas spodbuja, da delujemo v dobro drugih. Nismo vodeni od zunaj, ampak nas vodi počelo novega življenja, ki ga je Duh položil v nas. Naše moči, srce, razum, vse naše sposobnosti lahko “živijo po Duhu”, ker jih združuje ljubezen in ker so popolnoma na razpolago Božjemu načrtu z nami in z družbo. Svobodni smo, da ljubimo.«2
Letizia Magri