Objavljamo nekaj izkušenj otrok in najstnikov z vsega sveta, hkrati pa še nekaj besed o dveh srečanjih, enem v Avstraliji in drugem blizu Rima v Italiji. Obe srečanji sta poglabljali evangeljsko besedo. Naslov prvega srečanja je bil: “Biti 24 ur na dan Jezus”, na katerega je prišlo 115 otrok in najstnikov od 9 do 17 let iz raznih krajev Avstralije, Nove Zelandije in Nove Kaledonije.
Ob tej priložnosti so imeli obisk iz svetovnega centra Otrok za edinost iz Italije. To petdnevno srečanje je bilo možno zaradi skupnosti dobrin, za katere so ti otroci in najstniki delali vse leto skupaj z družinami in prijatelji. Tudi trgovine in tržnice iz okolice so dale svoj prispevek s podarjenim sadjem, zelenjavo, kruhom, mesom in pijačo.
V program je bila zajeta poglobitev evangelija in kako ga živeti, dialog in podeljevanje življenjskih izkušenj. »Izmenjava izkušenj je bila zelo globoka in razumel sem, da si ne prizadevam samo jaz, da bi bil drugi Jezus v vsakem trenutku svojega življenja,« je povedal eden izmed njih. Posebej svečano je bilo, ko je vsak dobil v roke izvod evangelija. Drugi otrok je povedal: »Zdelo se mi je, kakor bi mi Jezus sam izročil svojo besedo«. Tisti dan so brali o poklicanosti apostolov in odločili so se, da bodo živeli v svojem okolju evangelij kot današnji apostoli, ki jih Bog pošilja evangelizirati te dežele.
Drugo srečanje je potekalo v Italiji z naslovom: “Beseda ustvarja”.
Tudi na tem kongresu so otroci in najstniki poglabljali evangeljsko življenje, bilo jih je 410 iz 17-ih držav, tudi iz Slovenije.
Seveda niso samo poslušali, kot pravi ustvarjalci srečanja so delali v različnih delavnicah, v katerih so se prepričali o tem, kako lahko živijo evangeljske besede na različnih področjih komunikacijskih sredstev. Razdeljeni po majhnih skupinah so odkrivali skrivnosti oglaševanja in kako nastaja televizijski dnevnik, kako deluje svetovni splet. Od blizu so spoznali uredništva svojega časnika, spletne strani Gibanja in Informacijske službe Gibanja fokolarov. Sami so preizkušali in ustvarjali Teens TV, Teens radio, revijo, se preizkusili v delovanju avdiovizualnih sredstvih in informatiki. Nekateri so šli v konkretno akcijo in naredili intervju z županom bližnjega mesta, ki so ga spraševali o Chiari Lubich, o Gibanju, o njegovem političnem delovanju, kako živi evangelij ter o vlogi otrok v življenju mesta.
Precej velika skupina je delala skupaj s člani mednarodne skupine Gen Rosso za spektakel z naslovom “Ulične luči”, ki so ga izvedli tiste dni v športni dvorani sosednjega mesta. Dvorano je dal župan na razpolago brezplačno. Spektakel je resnična zgodba iz šestdesetih let, ki se je odvijala v Chicagu, v kateri na ustvarjalen način prikažejo, kako je možno zmagati z mirom, z odpuščanjem in medsebojno solidarnostjo.
Močni brez nasilja: izkušnje z več koncev sveta. Kaj se zgodi, ko si prizadevamo živeti evangelij.
Ne, odpustim! (Dionisio iz Afrike)
S prijateljem sem se igral, ko je prišel drugi deček in me je brez razloga začel tolči po glavi s steklenico. Zaradi številnih ran so me odpeljali v bolnišnico. Ko sem se vrnil domov, je bila bolečina tako močna, da sem imel eno samo misel: maščevati se.
Naslednji dan je oče tistega dečka prišel k meni domov in se opravičil za to, kar se je zgodilo. Dovolil mi je, da naredim z njegovim sinom to, kar je on storil meni. »Morda bo tako razumel, kako grdo je ravnal!«
Medtem ko je govoril, sem se spomnil, da moramo gen 3 ljubiti tudi sovražnika. Takoj sem odgovoril: »Nič ne bom naredil vašemu sinu, ker sem mu odpustil.« Oče ni pričakoval takega odgovora, ki je bil proti vsem njegovim navadam. Presrečen je poklical sina, ki je bil tudi zelo presenečen. Oba sva si odpustila.
Nasprotnik ni sovražnik (Andrea iz Italije)
Igram v košarkarski ekipi. V zvezi s tekmovalnim športom sem opazil, da je včasih težnja, da bi šport postal nekaj precej nasilnega. Velikokrat je to nekakšna vojna, v kateri je pomembno samo zmagati in to na kakršen koli način, s kakršnim koli sredstvom.
Nedolgo tega sem naredil doživetje. Med tekmo sem bil v obrambi. Nasprotnik, ki sem ga pokrival, je bil zelo močan: naslanjal se je, zelo je uporabljal dotik. Potem sem naredil faul in nasprotnik je padel na tla. Nič hudega se ni zgodilo, šel sem do njega in ga dvignil.
Zgodilo se je nekaj neobičajnega: moj trener se je iz klopi razjezil name, ker sem pomagal nasprotniku.
Po mišljenju tega trenerja ne bi smel pomagati, da vstane, ker je moj sovražnik, ne moj prijatelj.
Od takrat si še bolj prizadevam med tekmo gledati v svoji ekipi in v nasprotnikih Jezusa, kakor bi se sam igral z njim.
Hodim v srednjo tehnično šolo in v mojem razredu je večina navajena na kletvice. Meni, ki sem kristjan, in muslimanskemu fantu to ni bilo čisto nič všeč, nisva pa vedela, kaj naj narediva.
Nekega dne je muslimanski fant prišel k meni in me vprašal, zakaj ne reagiram na njihove kletvice in zasmehovanje. Odgovoril sem mu, da si prizadevam odpustiti jim, ker sem gen 3. Začela sva se obiskovati in nekega dne sva se dogovorila, da bova šla do nekaterih sošolcev in jih prosila, naj ne govorijo več tako. Na začetku so naju rahlo zasmehovali, a na najino presenečenje so praktično prenehali preklinjati.
