Papež Benedikt XVI. je med konzistorijem za kanonizacijo mučencev iz Otranta v latinščini oznanil, da bo 28. februarja podal odpoved, ker – kakor je pojasnil -: »moje moči zaradi starosti niso več primerne za dobro opravljanje petrinske službe.«
»Velik človek!« To je prva beseda, ki je prišla iz mojih ust, ko sem slišal za odpoved Benedikta XVI.
V knjigi intervjujev z nemškim novinarjem Petrom Seewaldom Luč sveta je že predvidel to možnost: »Če papež razume, da telesno, psihološko in duhovno ni več zmožen opravljati dolžnosti svoje službe, ima pravico in v nekaterih primerih dolžnost, da se odpove tej službi.«
V dolgi zgodovini papeževanja poznamo pet ali šest papežev, ki so se odpovedali svoji službi, zelo znan je Celestin V. To možnost daje cerkveni zakonik, a se je to tako redko dogajalo in v dalnji preteklosti, da smo sedaj toliko bolj presenečeni.
Presenečeni, a hkrati občudujemo bistrovidnost in ponižnost odločitve. Na začetku papeževanja je sebe predstavil kot »preprostega in ponižnega služabnika v Gospodovem vinogradu«: očitno to niso bile le besede. Resnično je udejanil Jezusovo zahtevo, da “se odpove”, potem ko je delal zanj kot »služabnik, ki je opravil svoje poslanstvo.«
Da, Benedikt XVI. je velik človek. Svetu pokaže, da imeti oblast pomeni pristno služiti in to tako zelo, da to prepusti drugim, ko tega ne zmore več sam.
Toda, ali res ni več zmožen? 2. februarja sem se lahko na svoje veselje osebno srečal z njim v kratkem in intenzivnem osebnem pogovoru, med katerim sem dojel globino in prodornost njegove misli, a videl tudi njegovo telesno krhkost. S to odločitvijo kaže, da svoje moči meri po veličini naloge in ta njegova poteza še posebej poudarja papeštvo in veličino Josepha Ratzingerja.
p. Fabio Ciardi
Vir: Città Nuova web
povezava na besedilo izjave v slovenščini
