Papež Frančišek: Cerkev je evangelij

Razmišljanje teologa Piera Code

Papež, ki je sanjal in nas spodbujal k sanjam … kakšnim? Da je – nekoč je to sam rekel – »Cerkev evangelij«. Ne v smislu, da je evangelij izključna lastnina Cerkve. Ampak da Jezus iz Nazareta, tisti, ki je bil križan zunaj mesta, kot bi bil preklet, a ga je Bog Očka obudil od mrtvih kot Sina, prvorojenca med mnogimi brati in sestrami, še naprej tukaj in zdaj po tistih, ki se prepoznajo v njegovem imenu, prinaša veselo novico, da je Božje kraljestvo prišlo in prihaja … za vse, začenši z »zadnjimi«, do katerih evangelij pride in jim kaže, kaj so v Božjih očeh: »prvi«. Resnično in ne kar tako. To je evangelij, ki ga Cerkev oznanja in prispeva k ustvarjanju zgodovine toliko, kolikor dopušča, da jo evangelij preoblikuje. Kakor se je že od začetka zgodilo Petru in Janezu, ko sta prišla v tempelj in pri vratih, imenovanih Lepa, srečala moškega, hromega od rojstva. Pogledala sta ga skupaj in on ju je pogledal v oči. Peter mu je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!«

Jezusov evangelij in poslanstvo Cerkve. Delati na tem, da vstanemo in hodimo. Tako si nas Oče zamišlja, take nas hoče in nas spremlja. Jorge Maria Bergoglio – z vso močjo in krhkostjo svoje človečnosti, zaradi katere smo ga čutili kot brata – je za to použil svoje življenje in službo kot rimski škof. Od tedaj, ko se je prvič pojavil v loži svetega Petra, ko se je priklonil in prosil, naj Božje ljudstvo prosi nadenj blagoslov, do zadnjega, na velikonočni dan, ko je s šibkim glasom podelil blagoslov vstalega Kristusa, nato prišel na trg, da bi se njegov pogled srečal s pogledom ljudstva. Njegove sanje so bile sanje o Cerkvi, ki je »uboga in Cerkev ubogih«. V duhu drugega vatikanskega koncila, ki je Cerkev poklical k njenemu edinemu zgledu, Jezusu, ki je »izpraznil samega sebe in postal služabnik«.

Frančiškovo ime, ki ga je izbral, govori o duši tega, kar je hotel storiti in predvsem biti: dobesedna priča evangelija, to je brez pripomb in brez prilagoditev. Kajti evangelij ni niti lažno zlato, niti mašilo, niti analgetik: je oznanjevanje resnice in življenja, veselja, pravičnosti, miru in bratstva. To je program reforme Cerkve v Veselje evangelija, to je razglas novega planetarnega humanizma v Hvaljen moj Gospod in v Vsi smo bratje. Zato je jubilej usmiljenja in zato jubilej upanja. Zato dokument o vesoljnem bratstvu, podpisan v Abu Dabiju z velikim imamom Al Ahzarja, in zato neštete priložnosti za srečanje s pripadniki različnih verstev in prepričanj. Zato neutrudno delo v obrambo zavrženih, migrantov, žrtev zlorab. Zato kategorično zavračanje vojne.

Frančišku je bilo zelo jasno, da ni dovolj, da evangelij spet spregovori z vsem svojim prevratniškim nabojem v zapletenem in celo protislovnem areopagu našega časa. Potrebno je nekaj več: ker nismo le v dobi sprememb, ampak smo sredi spremembe dobe. Gledati moramo z novim pogledom. Tistim, s katerim nas je gledal in nas gleda Oče, Jezus. Pogled, ki je z nežnimi in srčnimi naglasi opisan v njegovi duhovni in teološki oporoki, okrožnici Nas je ljubil. To je preprost in korenit pogled, ko ljubimo bližnjega kakor samega sebe in se ljubimo med seboj v svobodni, zastonjski, gostoljubni medsebojnosti, odprti za vse, vse, vse. Sinodalni proces, v katerega je bila poklicana Katoliška Cerkev – in za svoj del vse druge cerkve –, kaže pot, ki jo moramo prehoditi v našem tretjem tisočletju: onkraj klerikalne, hierarhične, moške Cerkve … Nova pot, ker je stara kot evangelij. Nelahka pot, draga in polna ovir. Toda velika prerokba, zaupana naši ustvarjalni in vztrajni odgovornosti.

Hvala Frančišek! Tvoje telo bo sedaj počivalo ob njej, ki te je spremljala korak za korakom kot mati na tvojem svetem potovanju. Ti nas z njo zdaj vse spremljaš iz Božjega naročja na poti, ki je pred nami.