Jesús Morán, sopredsednik Gibanja fokolarov, pregleda leta pontifikata papeža Frančiška in kaže na »rdečo nit«, ki je vodila njegovo poslanstvo na čelu Cerkve.

Z globoko ganjenostjo pišem te vrstice o papežu Frančišku po njegovem »letu« k Očetu. Skrbni in polni pomena mi prihajajo na misel številni trenutki, v katerih sem se lahko rokoval z njim in začutil toplino njegovega nasmeha, nežnost njegovega pogleda, moč njegovih besed, utrip njegovega srca, pripravljenega sprejeti po očetovsko. In težko verjamem, da ta srečanja ne bodo več imela »jutri« ali »znova« v moji zgodbi.

Ne nameravam narediti tematskega povzetka Frančiškovega pontifikata. V ta namen je dovolj pregledati številne članke, ki so bili objavljeni v zadnjih dneh, zlasti posebno številko L’Osservatore Romano – nekaj ur po njegovi smrti – in bolj ali manj izčrpne ocene, ki bodo zagotovo kmalu objavljene.

Kar me od znotraj spodbuja, je, da najdem rdečo nit, ki je bila vodilo njegovega poslanstva na čelu Cerkve, da se poskušam uglasiti s središčem njegovega srca in duše. In da od tam ponovno podoživljam odnos, ki ga je imel z Marijinim delom v teh dvanajstih letih.

V ta namen sem poglobljeno premislil njegove zadnje nastope, ker čutim, da je papež Frančišek tukaj dal najboljše od sebe in da je tu ključ do njegove misli in vseh njegovih dejanj.

V besedilu, ki ga je pripravil za velikonočno mašo, navaja velikega teologa Henrija de Lubaca – Francoza in prav tako jezuita –, ki ne more biti preprosto retorično: »Za nas je dovolj, da razumemo tole: krščanstvo je Kristus. Ne, res, ni ničesar drugega kot to.«

Če hočemo – po mojem – razumeti Frančiška, se moramo navezati na to absolutno: Kristus in samo Kristus, ves Kristus. Iz njega si lahko predstavljamo globoko vsebino njegovih okrožnic in apostolskih spodbud, izbiro njegovih potovanj, njegove prednostne izbire, pomen reform, s katerimi je začel, njegova dejanja, njegove besede, njegove pridige, njegova srečanja, predvsem njegovo ljubezen do izključenih, do zavrženih, do žensk, do starejših, do otrok in do stvarstva.

»Ne, res, ni ničesar drugega.« Zato lahko rečemo – z uporabo pleonazma –, da je katolicizem papeža Frančiška preprosto »krščanski katolicizem«. Gonilna sila za novost, ki jo je hotel dati Cerkvi, temelji na tej usmeritvi: Kristusovi prosojnosti. Zaradi tega je ob številnih priložnostih šel daleč preko politične korektnosti ali bolje cerkvene korektnosti, ne da bi se bal, da bi ga napačno razumeli, in brez strahu, da bi naredil narobe. Celo se je zavedal svojih »protislovij«. Tako je v intervjuju za španski časopis dejal, da si želi, da njegov naslednik ne bi delal enakih napak kot on.

Zaradi kristološke osrednjosti lahko prepoznamo, da smo v resnici živeli – skoraj se tega nismo zavedali – z globoko mističnim papežem. Navsezadnje si je papež Frančišek tako zamislil in živel Cerkev: ne kot versko organizacijo, ne kot delilko zakramentov, še manj kot središče ekonomske, družbene ali politične moči, ampak kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo, ki daje človeštvu gostoljubje v Kristusovi človeškosti. Cerkev je torej odprta človeštvu, služenju, kajti Jezus je »srce sveta«.

Omejevati Frančiška na družbenega reformatorja ali papeža, ki je prekinil s tradicijo, kaže ogromno slepoto. Pogosto sem uprl pogled v njegov obraz, ko je v svoja sporočila vpletal komentarje, na primer med nedeljskim Angelusom. Tam se je s preprostostjo pastirja, ki strastno ljubi svojo čredo, kazalo njegovo sozvočje z božanskim, njegova modrost, kristalno čista in neposredna vera, njegova globoka ponižnost.

Po mojem skromnem mnenju izhajata iz Kristusove osrednjosti dva temeljna stebra njegovega učiteljstva: usmiljenje in upanje. Usmiljenje je izraz spoznavanja samega sebe kot vernika, zakoreninjenega v zgodovino, osebno in kolektivno, z vsemi dramami; upanje kaže eshatološko in odrešenjsko napetost, ki jo določa. Po papeževi misli obstaja usmiljenje, ker obstaja upanje; in upanje nam daje srce usmiljenja. V pridigi, pripravljeni za letošnjo velikonočno vigilijo, Frančišek potrjuje, da je »vstali Kristus dokončna prelomnica v človeški zgodovini«. Pomembna družbena in ekološka sporočila papeža Frančiška so napačno razumljena, če ne upoštevamo te eshatološke težnje, osredotočene na Vstalega.

Frančiškov odnos z Gibanjem fokolarov je bil intenziven v dvanajstih letih njegovega pontifikata. Zanj je imel deset uradnih govorov: udeležencem skupščin 2014 in 2021; vsem članom ob 80. obletnici začetka Gibanja; akademski skupnosti Univerzitetnega inštituta Sophia; družinam-fokolar; udeležencem srečanj škofov različnih cerkva; udeležencem srečanja o “občestveni ekonomiji”; udeležencem medverskega srečanja “One Human Family” (Ena človeška družina); prebivalcem mesteca Loppiano; mariapoliju v Rimu-Vas za Zemljo. Poleg tega je ob neki priložnosti imel zasebni sprejem z Mario Voce, prvo predsednico Marijinega dela po Chiari, in s spodaj podpisanim.

Iz teh srečanj izhaja velika ljubezen in ganljiva pastoralna skrb papeža Frančiška za Gibanje. V krepostni cerkveni krožnici med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi lahko trdimo, da je papež po eni strani znal dojeti, ceniti in poudariti dar, ki ga karizma edinosti s poudarkom na občestveni duhovnosti in s svojimi konkretnimi uresničitvami v zelo različnih cerkvenih in civilnih kontekstih predstavlja za sinodalni proces, ki ga doživlja vsa Cerkev v pogledu nove evangelizacije; po drugi strani pa je z izjemno jasnostjo opredelil izzive in korake, ki jih mora Gibanje nujno sprejeti, če želi ostati zvesto prvotni karizmi in ponižno iziti iz neizogibne krize po ustanovitvi in jo spremeniti v čas milosti in novih priložnosti.

Papež Frančišek je bil za svet sporočilo vsestranskega bratstva, zakoreninjenega v Kristusa in odprtega za vse. Bratstvo je edina možna prihodnost. Mi, ljudstvo edinosti, moramo to dediščino ceniti s ponižnostjo, energijo in odgovornostjo.

Jesús Morán

Vir: www.focolare.org

slika: Foto © Vatican Media  (zajem zaslona)