V času sinode se je papež Frančišek na Patrističnem inštitutu Augustinianum pogovarjal z mladimi in s starejšimi.

Papež Frančišek, mladi smo danes izpostavljeni načinu življenja, ki izraža pogled na svet “uporabi in odvrzi” ali, kot ti to imenuješ, “kulturi porabništva in odmetavanja”. Zdi se mi, da nas današnja družba sili, da živimo neko obliko individualizma, ki spodbuja tekmovalnost. Od nas se ne zahteva, da damo najboljše od sebe, ampak da smo vedno boljši od drugih. Imam pa vtis, da kdor pade v ta mehanizem, se na koncu počuti neuspešnega. Kakšna je prava pot do sreče? Kako lahko živimo srečno življenje? Kako lahko mladi pogledamo vase in razumemo, kaj je zares pomembno? Kako lahko mladi gradimo resnične in pristne odnose, ko pa je vse okoli nas lažno, kot iz plastike? Hvala, sveti oče.

Federica (26 let)

“Lažno, kot iz plastike”: to je kultura zunanjega videza; kar šteje, je videz: kar velja, je osebni uspeh, tudi za ceno tlačenja drugega. Tvoje vprašanje pa je; kako na tem trgu konkurence, na tem trgu zunanjega videza najti srečo? Ti tega nisi izrekla, ampak dovoli mi, da izrečem: na tem trgu hinavščine; to rečem ne v moralnem, ampak v psihološko-človeškem smislu, kar pomeni pokazati nekaj, česar v nas ni; pokazati se na določen način, ko pa je znotraj praznina, ali pa prizadevati si za to, ne?

Pri tem mi pride na misel dejanje, ki ti bo pojasnilo, kar ti želim povedati s svojim odgovorom. Dejanje je sledeče: iztegnjena in odprta dlan. Dlan je pri tekmovalnosti stisnjena v pest in jemlje: vedno jemlje, kopiči, velikokrat za visoko ceno, na račun uničenja drugega, npr. na račun preziranja drugih. To je konkurenca! Nasprotna poteza konkurenci je: odprta dlan. Odpreti se in se dajati. Konkurenca je statična; preračunljiva, pogosto nezavedno, je statična, ne tvega. Osebno zorimo v dajanju, v tveganju. To izrazimo tudi z besedami “razširiti roke”.

Zakaj? Ker damo roke v pozdrav, v objem, v sprejemanje. Na misel mi prihaja, kar pravijo svetniki, tudi Jezus: »Večje veselje je v dajanju kot v prejemanju.« Proti kulturi, ki uničuje čustva, je služenje, služiti. Boš videla, kako osebe bolj zorijo, mladi bolj zorijo – zorijo v smislu, da so bolj razviti, prepričani vase, nasmejani, se znajo šaliti – ko imajo razširjene roke, ko hodijo in služijo. In še ena beseda: “tvegati”. Če v življenju nikoli ne tvegaš, ne boš nikoli zrela oseba, nikoli ne boš spregovorila prerokbe, ostala ti bo samo iluzija kopičenja, ki ti daje občutek gotovosti.

To je kultura odmetavanja, a za tiste, ki se ne čutijo potrošniki, je to kultura zavarovanja: imeti vsa možna zavarovanja, da se čutijo na mestu. Na misel mi je prišla Jezusova prilika o nespametnem bogatašu, ki je imel tako bogato letino, da ni vedel, kam bi spravil pšenico. In si je rekel: «Napravil bom večje žitnice in tako bom varen.« Zavarovanje za celo življenje. Jezus nam pove, kako se je končalo: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe« (Lk 12, 16-21). Kultura konkurence ne vidi cilja; ampak gleda kratkoročni cilj, ki si ga je postavila v svojem srcu: doseči, povzpeti se na vsak način, čeprav na račun drugih. Nasprotje temu načinu bivanja je kultura sožitja, bratstva, je kultura služenja, kultura, pri kateri ponudimo roko in si zavihamo rokave.

To je prava gesta. Verjamem, da je v tem bistvo odgovora na tvoje vprašanje. Se hočeš rešiti te kulture, ki ti daje občutek neuspeha, kulture tekmovalnosti, kulture porabništva, živeti srečno življenje? Odpri se: naj bo tvoja dlan vedno podana z nasmehom, vedno v dajanju. Zavihaj si rokave. In boš srečna. To ti želim povedati.

Papež Frančišek