Edina žena v krščanski delegaciji je bila Margaret Karram, edini ženski glas med molitvijo za mir v vatikanskih vrtovih ob papežu Frančišku, patriarhu Bartolomeju, Šimonu Peresu in Abu Mazenom. »8. junij 2014 je datum, ki ga ne bi smeli nikoli pozabiti.«
Margaret Karram je arabska kristjanka, rojena v Izraelu.
Z Judinjo Yisco Harani sta prejeli nagrado Mount Zion 2013 za »pomemben prispevek za razvoj dialoga med verstvi in kulturami v Sveti deželi in za razumevanje med Judi, kristjani in muslimani.«
Bila je članica škofovske komisije za medverski dialog na skupščini katoliških škofov v Sveti deželi in sodelavka urada Interreligious Coordinating Council v Izraelu (ICCI). Trenutno je v mednarodnem centru Gibanja fokolarov. Ona je posodila glas za molitev svetega Frančiška, ko je bila na vrsti krščanska prošnja za mir, ki jo je hotel rimski škof s Šimonom Peresom in Abu Mazenom ob navzočnosti carigrajskega patriarha.
Kakšen vtis imaš po tem srečanju?
»Prvi vtis je ta, da sem se znašla v oazi miru. Dobro poznam nasprotja, zaradi katerih to ni mogoče, in vendar se mi je zdelo v teh dveh urah molitve, med katero smo prosili Boga za dar miru, da nam on nekako kaže “od zgoraj”, če tako rečem, rezultat človeških prizadevanj. Seveda je načrt še nedokončan. A zdelo se mi je, kakor bi videla risbo preproge: na hrbtni strani vozli, ki jih moramo razpustiti, toda Bog gleda na vzorec od zgoraj in on vidi načrt. Pri poslušanju molitve v hebrejščini in arabščini, sem pomislila: »Bog jih pozna in jih razume. On zna delovati v zgodovini.« Dojela sem moč molitve in razumela, da lahko samo Bog spreminja srce ljudem . Mi pa moramo imeti potrpežljivost izdelovalca.«
Tvoja zgodba je nekakšen potni list, da si se lahko udeležila tega dogodka …
»Še kot otrok sem sanjala o miru. Spraševali smo se: »Katera je moja domovina, kje je moje mesto, kdo sem jaz?« Zdaj imam petdeset let, sanje o moji domovini še niso blizu uresničitve, smo pa sejali, in to veliko in to mnogi. Še naprej moramo to delati. To je dolžnost do novih rodov. Njim moramo zapustiti prepričanje, da je prihodnost možna, da ne bi izgubili upanja ali se ustrašili naporov na dolgi poti. Včeraj je bil binkoštni praznik in vemo, da se delovanje Svetega Duha kaže tudi tako: ‘Namoči to, kar je suho, ozdravi to, kar krvavi, upogni to, kar je togo …’«
Na osebno vabilo papeža Frančiška si predstavljala Gibanje fokolarov …
»Mnogi so mi, od predsednice Marie Voce do prijateljev iz Betlehema in Jeruzalema, zagotovili svojo posebno bližino. Z veseljem so me sprejele tudi krščanske, judovske ali muslimanske osebnosti, s katerimi sem se srečala v vrtovih. Zdelo se mi je, da je iz papeževega nagovora razvidna spodbuda, da si drznemo upati v mir, da si zanj pogumno prizadevamo. Z večjim pogumom. Spodbuda je namenjena tudi nam, ki pripadamo Gibanju fokolarov: biti bolj navzoči, bolj aktivni, bolj pogumni ustvarjalci v razvezovanju vozlov, s katerimi se srečujemo vsepovsod. Osebni papežev pozdrav mi je to potrdil, prav tako drugi predstavniki oblasti.«
Bila si edina žena v krščanski delegaciji in edina, ki si posodila glas za molitev. Kako si se počutila?
»To je bila potrditev, da moramo tudi me žene delati za mir. O tem so bile prepričane tudi druge navzoče žene. Eden od udeležencev mi je rekel: ‘Pomembno je, da ste tukaj! Zelo pomembno je, da je tukaj neka žena! Jaz imam mamo in sestro. Vem, kaj pomeni bogastvo žene …!’«
Ko smo poslušali bogate molitve in prosilno glasbo za njimi, sem se spomnila besed papeža med angelovim češčenjem nekaj ur pred tem: mati Cerkev in Mati Marija sta obe materi, obe ženi. V živem pričakovanju in v ganjenosti navzočih je bilo mogoče dojeti, če lahko tako rečem, potrebo po materi. V molitev, ki sem jo brala, sem poskusila vnesti človeštvo, ki veruje, trpi in upa.«
Kakšne občutke si dojela med ljudmi iz Svete dežele, ki so ti zagotovili svojo bližino?
»Veliko pričakovanje in veliko upanje. Seveda ne manjka dvomljivcev. Za Palestince in Izraelce je etapa, na katero je potrebno zreti z današnjimi očmi in videti še za prihodnje. Pomeni močno znamenje za Cerkev, ki si zna naložiti trpljenje in pričakovanja narodov. Bil je dokaz, da Sveta dežela ni pozabljena in da papež misli na oba naroda in da je z njimi. Na ta dogodek je treba gledati dolgoročno, treba je še naprej tkati in razpuščati vozle in se pogumno in rahločutno zavzemati na vseh možnih ravneh. Mnogi mislijo na dolgo pot, a ne poznamo delovanja Boga v zgodovini. Vedno lahko upamo.«
Victoria Gómez
Vir: Città Nuova
