Rahmejina zgodba je zgodba naroda, ki je sredi vojne in vseh njenih nesreč. A je tudi zgodba tistega, ki sredi sovraštva in trpljenja z ljubeznijo spreminja grozote v orodja miru. video it angl
Rahmé Breiki (arabsko): Težko je živeti zaradi vojne, ki jo vsi poznate, zelo hude in dolge vojne. Traja več kot tri leta in pol, živimo sredi zelo močnih vsakodnevnih napetosti. Neprestano smo v strahu pred napadi oboroženih skupin in hkrati ostrostrelcev in raket, ki padajo povsod, a nihče ne ve, kam bodo padle. Poleg tega pogosto nimamo vode, niti elektrike, bencina, zlasti zdaj, ko je zima, ni elektrike ne nafte in zelo težko se ogrevamo. Ko gremo od doma, nikoli ne vemo, če se bomo vrnili ali ne … a vedno čutimo, da smo v božjih rokah.
Kot skupnost Gibanja v Damasku in tudi v drugih krajih Sirije čutimo veliko milost, milost Gibanja fokolarov, milost Ideala, da zdaj lahko živimo to, kar so živeli na začetku Gibanja s Chiaro. Zdaj bolje razumemo, kaj pomeni: »Bila je vojna …«
Veliko družin je odšlo iz države v Jordanijo, Libanon ali drugam.in nam zaupalo svoje domove. je pa veliko drugih, ki niso odšle iz Sirije. Zanje smo pripravili majhen projekt pomoči, ker so izgubili vse, odšli so od doma brez vsega, da jim konkretno pomagamo in smo z njimi. (…) Tako je nastal med nami zelo lep odnos Zelo dobro se spominjam, da je kaka od teh družin hotela spoznati Gibanje fokolarov in so prišli na srečanja besede življenja. (…) Nekateri od njih zdaj obiskujejo nove družine, kakor smo mi pred tem delali z njimi.
Čutim, da moramo biti vedno orodja miru, zelo preprosto, in to ni vedno lahko. Pomembno se je truditi za mir v sebi, sicer je težko dati ta mir drugim. (…) V Siriji smo zelo različni, tu so kristjani in muslimani, v tej različnosti je bogastvo, a občasno to bogastvo razumemo drugače. Zato je zelo pomembno, da v našem odnosu z drugimi razumemo, kako jih sprejeti, kako jih ljubiti. To mi zelo pomaga biti orodje tega miru.
